Stare jedi v novih loncih (71)

V starih časih so bile zime zelo hude. V hišah niso poznali centralne kurjave, kot jo imamo danes, tudi obleke in obuvala niso branili pred ostrimi zobmi mraza, ljudje so si pomagali, kot so mogli. Podnevi so se stiskali v kuhinji, ob “špargertu”, zvečer se zbirali v štalah, kjer je bila živina odlično sredstvo za gretje: možje so popravljali orodje, ženske so šivale ali pletle rokavice, nogavice in šale iz domače volne. Ob delu in klepetu, druženju z domačimi in sosedi so bili večeri prijetni, lepi, topli, ponoči pa so družinski člani spali skupaj, eden zraven drugega v isti postelji, pokriti s starimi, grobimi vojaškimi volnenimi “plahtami” in težkimi kovtri, pa še “kapot” – plašč so razširili na vrh visoke gore pogrinjal. Nekateri so si v posteljo nesli tudi vročo opeko, ki so jo segreli v “špargertu” in zavili v blago.
Zakuriti ogenj je bilo prvo jutranje opravilo vsake gospodinje, kuhinja pa je bila zborno mesto gospodinjstva, kjer so se ob pripravljanju jedi, obedih in drugih vsakodnevnih poslih zbirali stanovalci hiše. Nekoč je bil obed pravi obred, združen z molitvijo, pri katerem se je zbrala cela družina in v kuhinji je kraljevalo odprto ognjišče, zidano ali iz zbite zemlje, ob katerem so delali, jedli, molili in spali. Nekoč so varčevali s svečami, tako je bil ogenj v večernih urah namenjen tudi razsvetljevanju. Na prostranih nižjih ognjiščih so ljudje sedeli na pručkah, stolčkih in na samem robu ognjišča. Nekateri so se greli tudi ob veliki krušni peči, ki je večkrat iz kuhinje segala v drugi prostor in v kateri so pekli kruh, kasneje pa so si ljudje priskrbeli “špargert” – štedilnik na drva. Nenesli so drva, “špičke”, “jeriče” – storže, žagovino – dobro so jo stisnili, v sredini pa pustili luknjo in zanetili. Sežigali so tudi posušeno rožje, ki je ostalo od obrezavanja trt, v “špargert” so dali celo dolge “kouce”, lesene kole za vinograde – en konec je počasi gorel, drugi je bil položen na stolček pred odprtimi vratci “špargerta”. Na vročo “plako špargerta” so dali olupke pomaranč, tako da je prijeten vonj po agrumih preplavil prostor, paziti pa je bilo treba, da se niso sežgali – v tem primeru je hudo smrdelo. Kurili so lesene odrezke, ki so jih kupovali v tovarnah pohištva, premog, celo krogle, ki so jih poleti izdelovali iz časopisov – papir so namočili, iz njega oblikovali krogle in jih sušili na soncu. V “špargertu” je bil vgrajen kotel, v katerem je bila vedno vroča voda na razpolago za kuhanje in umivanje; vodo so gospodije iz kotla jemale s podolgovato kovinsko zajemalko, “šjiferco” ali “krcutom”. Pepel, ki je nastal z gorenjem, so uporabljali kot gnojilo in za pranje perila, oglje za gretje likalnika. Tudi pečica je bila v špargertu; ko ni bila prevroča, so ljudje radi sedli na stolček in vanjo vtaknili premražene noge.
Zeblo je, še posebno ponoči, saj je bilo v kuhinji prijetno, v ostalih sobah pa so se pozimi na okenskih šipah ustvarjale ledene rože in veter je skozi špranje v zidovih premikal zavese. V vipavski vasi Ustje je moja nona pritrjevala na okna težke odeje, stare, obrabljene “kamižole” pa je zrezala na koščke in jih uporabila kot polnilo za “kovtre”. Imela je čudovit “špargert”. Mama se spominja, da je bil zidan iz opeke, nono pa ga je prebarval z zelenkasto oljno barvo. Bil je velik, na vrhu je imel vgrajeno “plako”, litoželezno ploščo s tremi odprtinami različnih velikosti in s koncentričnimi obroči, “rinkami”, ki jih je bilo mogoče sneti in prilagoditi različnim velikostim posode; le-to je nona za kuho vstavila v odprtino. “Po špargertu se vidi, če je gospodinja pridna” – “plaka” mora biti vedno čista, in tista moje none je bila brezmadežna! Tudi železni okvir “špargerta” je bil kot nov, zanj sta skrbeli mama in teta, ki sta ga od časa do časa, ko je bil “špargert” hladen, očistili z brusnim papirjem. Ogenj so zanetili s starimi časopisi, ki jih je nona kupovala v trafiki v Ajdovščini, kurili so z odpadnimi lesenimi koščki, ki so jih kupili v tovarni pohištva Lipa, in drvmi, ki jih je nono žagal v gozdu svojega bratranca iz velike, bogate kmečke družine. Nad “špargertom” je nategnil daljše “drate”, na katerih so se sušile plenice in druga oblačila, na kaminu so se “peglali robci”. Nona je vaškemu obrtniku naročila v “špargert” vgraditi večji kotel, tako da so imeli pozimi vedno na razpolago večjo količino tople vode. Otroke je umivala v plastični kadi kar v kuhinji. Pozimi je bilo prijetno, saj je bila voda toplejša kot v poletnih mesecih, ko so jo greli na soncu, večkrat pa so uporabljali kar mrzlo – “če se umiješ s toplo vodo, ti bo mraz, če pa se z mrzlo, ti bo potem toplo” – so modrovali starejši ljudje, ne da bi to kaj tolažilo premražene otročičke.
Na “plaki” so zjutraj pekli polento: mrzlo so jo zrezali na tanke rezine in jo na vroči površini popekli, da je nastala hrustljava skorjica – lomili so jo in jedli z mlekom ali kavo, kako čudovito je dišalo! V “špargertovi” pečici so tudi pekli jedi. Spominjam se, kako si je nono na Poljanah v aluminijasti kozički pekel jabolka, tudi kakšno češpljo je dal zraven. Vsakič nam jih je ponujal, “ne veš, kaku su zdrave”, je poudarjal, nam otrokom pa niso bile pogodu, saj so bila pač “samo jabolka”, nič posebnega. Pred kratkim pa mi je starejša gospa pripovedovala, kako jih je ona pripravljala – njen recept za pečena jabolka je bil nekoliko bolj privlačen.
PEČENA JABOLKA
Sestavine:
4 jabolka, 2 oreha, 40 g rozin, 4 žličke sladkorja, oreh masla.
Priprava:
Dobro operemo, obrišemo in očistimo 4 lepa jabolka in jih zložimo v posodo, primerno za pečenje. Drobno zmečkana oreha zmešamo z rozinami in s to zmesjo napolnimo sredino vsakega jabolka. Na vrh potresemo malo sladkorja in damo košček masla. Dno posode pokrijemo z malo vode in pečemo v vroči pečici približno pol ure. Pustimo, da se nekoliko ohladijo, potresemo s sladkorjem in serviramo.