Stare jedi v novih loncih (69)

V dvajsetem stoletju so novi izumi postali dosegljivi velikemu številu ljudi, vplivali so na industrijski, družbeni in gospodarski razvoj, na okuse, načine obnašanja in mišljenje ljudi. Med proizvodi človeške domišljije, ki so najbolj spremenili življenjske navade ljudi, imata tudi radio in televizija nedvomno zelo pomembno vlogo, verjetno še večjo od časopisov, kina, gledališča in glasbe. 6. oktobra 1924 so v Italiji prvič predvajali radijsko oddajo in v kratkem je radio postal najbolj priljubljen medij v družinah vseh družbenih slojev: gospodinje so ga imele doma, na omarici, nanj pa so ponavadi položile tudi lep, kvačkan prtiček. Iz radia so prihajale zgodbe, pripovedi, glasba, posameznikova domišljija pa jim je pripisovala podobe.
Noni Emmi je bilo v redkih trenutkih prostega časa izjemno všeč poslušati radio. Ta velika ljubezen se je verjetno prek genov prenesla na njenega sina, mojega tasta, saj tudi on sploh ne preživi dneva, ne da bi ga poslušal. Ko je bil še otrok, se je rad usedel na posteljo staršev in vključil radio znamke Mivar, ki ga je njegov oče imel na nočni omarici: glasba ga je kmalu popeljala v nov, vesel in barvan svet italijanske popevke. Da bi otroka razveselila, je nona Emma klicala na redakcijo radijske postaje Koper-Capodistria in prosila, da bi za njegov rojstni dan predvajali pesmico o Ostržku. Tako se je 19. avgusta cela družina zbrala ob radiu in potrpežljivo čakala na pesmico in voščila. Končno se je le zaslišal moški glas, ki je jasno sporočal poslušalcem: “Danes praznuje mali Sergio pet let, zato mu lepo voščimo in zdaj bomo z njim vsi poslušali … Bandiera rossa”! … nič Ostržka za malega Sergia, ki je zaradi razočaranja dolgo časa glasno jokal. Ko je dopolnil trinajst let, so mu starši kočno kupili majhen prenosni radio Minerva: “Bil je malo večji od paketa cigaret. Imel je vrvico, tako da sem ga lahko pritrdil na zapestje. Na gornji strani je imel dve kolesci – eno za nastavitev višine zvoka, drugo za iskanje radijskih postaj. Vsak večer sem lahko poslušal glasbo v svoji postelji. Velikokrat sva z mamo poslušala glasbo ob špargertu. Še se spominjam topline in lepote tistih trenutkov, ki pa niso bili odvisni od ognja, temveč od mamine bližine”.
Na polovici petdesetih let je vlogo radia prevzela televizija. 3. januarja 1954 je v Milanu nastala prva italijanska nacionalna radiotelevizija – RAI. Ko so ljudje vključili televizijski sprejemnik, so morali več časa čakati, da se je naprava segrela, seveda so bile prikazane podobe črno-bele in kakovost signala ni bila navdušujoča. Prve oddaje so bile v večernih urah in omejevali so jih strogi moralistični, skoraj puritanski predpisi, vsekakor se je, po začetnem poskusnem obdobju, število naročnikov RAI v štirih letih znatno povečalo na več kot milijon, v desetih letih pa na 5 milijonov. Televizija je v Italiji v kratkem postala močno orodje za kulturno homogenizacijo ter širjenje novih navad in življenjskih slogov. Obstajali so tudi programi za najmlajše in seveda nepozaben Carosello – to je bila serija krajših posnetkov, pogosto komičnih zgodbic ali glasbenih utrinkov, ki jim je sledila reklama. Po vsaki oddaji je bil premor, med katerim so se na zaslonu prikazale fotografije iz velikih italijanskih mest, največjo revolucijo pa je povzročila znana oddaja “Lascia o raddoppia” z Mikom Bongiornom, ki je imela neverjeten odmev, sprožila je pravo modo in prispevala k povečanju prodaj televizijskih sprejemnikov. S televizijo je prišlo do prvega resničnega kulturnega in jezikovnega poenotenja države – oddaje so veliko prispevale tudi k opismenjevanju ljudi. Znana je bila oddaja Non e’ mai troppo tardi, v kateri so potekali pravi jezikovni tečaji. Rai je prinesla svet v domove navadnih ljudi, pripovedovala je njihove zgodbe in obenem prinašala informacije, znanje, kulturo in zabavo. Seveda se je ta proces začel že z radiom, vendar je moč podob ob zvoku učinke izjemno ojačila.
Na začetku je bilo po vaseh zelo malo televizijskih aparatov, zato so ljudje hodili gledat oddaje k sosedom ali v javne prostore, bare, gostilne, društva in kinodvorane. Gospa mi je pripovedovala, kako je kot otrok gledala posnetke prvih človeških korakov na luni: sosed je imel televizijo in prijatelje iz soseščine povabil domov. Dnevna soba pa je bila premajhna za veliko množico, ki se je nabrala, tako je pripravil stole na dvorišču in televizijsko oddajo so gledali kar skozi okno. Tisti dan je morala opraviti veliko hišnih del, drugače je mama ne bi pustila k sosedu. Njena mama je bila prebrisana ženska in je večkrat uporabila televizijo, da je od hčerke z lahkoto dosegla, kar je hotela. Prav tako se je zgodilo s cvetačno juho, ki dekletu ni bila všeč, mama pa za večerjo ni pripravila nič drugega. K sreči je bil tisti dan na sporedu festival italijanske popevke iz Sanrema in hčerka bi ga bila rada gledala v gostilni Pri Viki, kjer so se zbrali mladi Sovodenjci – v tistih časih so vsi nestrpno čakali Festival, nove pesmi, čudovito cvetje in zvezde italijanske glasbene scene, tako da takrat s cvetačno juho ni bilo večjih težav, hitro jo je pojedla in se tako lahko pridružila prijateljem. Gospa mi je priznala, da ji je danes, kljub maminim grožnjam in izsiljevanju, juha zelo všeč!
CVETAČNA JUHA
Sestavine:
Ena velika ali dve majhni cvetači, malo peteršilja, 1 strok česna, sol, poper, maslo ali olje, polovica jušne kocke, 1 peščica riža za vsako osebo.
Priprava:
Cvetačo operemo in razdelimo cvetove, stebla razrežemo na kocke ter skuhamo v dveh litrih in pol slane vode. V kozico damo 2 žlici olivnega olja ali malo masla in narezan česen, ki ga pustimo, da porumeni. Dodamo narezan peteršilj in zalijemo z malo cvetačne juhe. Vse skupaj dobro premešamo, nato pa zlijemo v lonec s cvetačo in dodamo polovico jušne kocke, sol, poper ter peščico riža za vsako osebo. Ko se riž skuha, zlijemo na krožnik in serviramo z naribanim parmezanom. Bog žegnaj!