Stare jedi v novih loncih (64)

Stara slovenska šaljiva zgodbica pripoveduje o ženi, ki je med nalivom šla k vodnjaku po “ajmer” vode. Ko se je vrnila v hišo, ji je mož, ki je udobno sedel ob toplem “špargertu”, rekel: “Draga ženka, pojdi mi po še en ajmerček vode, saj si že mokra”. Žena ga je pogledala, se mu približala in mu vodo iz ajmerja zlila na glavo: “Zdaj, ko si tudi ti moker do kosti, si lahko greš sam iskat ajmerček vode”!
Že po drugi svetovni vojni se je vloga ženske v družbi začela spreminjati, v 60. letih prejšnjega stoletja pa je prišlo do zelo velikih sprememb. Znatno so se izboljšale življenjske razmere tako v mestih kot v vaseh – pri nas se je večina prebivalstva ukvarjala s kmetijstvom, v začetku 60. let pa so zaradi ugodnosti goriške proste cone v okolici zgradili veliko tovarn, med temi sta bili tudi kartonažna tovarna v Rubijah in tovarna bombažnih izdelkov na ozemlju med Sovodnjami in Štandrežem. Prihod industrije je pomenil začetek novega obdobja za gospodarski razvoj vasi in začetek ženske emancipacije. Zelo pomemben je italijanski zakon iz leta 1963, ki je prepovedal odpuščanje iz službe žensk, ko so se poročile, tako se jih je veliko odločilo za delo v tovarni. Ta odločitev je bila največkrat seveda zelo težka, saj možje niso bili zadovoljni, ko so žene zapustile dom in zanemarjale delo v hiši, gospe pa so si kljub jamranju soprogov zavihale rokave in se odpravile v službo.
Da bi vse teklo kot po maslu, so najprej naučile otroke biti odgovorni in samostojni: sestre in bratje so si morali med seboj pomagati – starejši je skrbel za mlajšega, deklica je očedila pod, bratec je poskrbel za kozo. Tudi kosilo ali večerjo so že vnaprej pripravile, da je bilo dovolj hrano segreti, hišo so očistile, še preden so se odpravile od doma, in nekaj domačih obveznosti so začele nalagati drugim – tudi možu, ki je bil zadovoljen, da je bilo doma več denarja, a vseeno mu ni bilo všeč se ukvarjati s hišo in otroki. Ženske so delale tudi ponoči, podnevi pa niso lenarile – delo v hiši, v vrtu in na njivi “se gotovo ni naredilo samo”. Ko so dobile prvo plačo, so si najprej skušale olajšati gospodinjsko delo in tako je prvi prišel na vrsto pralni stroj, sledil mu je hladilnik, kasneje še zamrzovalnik. V Sovodnjah je imel zraven cerkve trgovino podjetniški gospod Danilo, ki je poleg jestvin ženskam v vasi priskrbel (in prinesel na dom) tudi prve gospodinjske aparate. Gospe se še danes spominjajo dobrega Danila, ki jim je lajšal življenje in nedvomno prispeval k napredku in njihovi emancipaciji. Kasneje so svoje može začele tudi spodbujati k prenovi hiše: večkrat so same šle na banko in prosile za posojilo – s “pufom” na banki in trdim delom so z možem ustvarile udoben dom za družino. Pomagale so “mlvarit in delat mauto” – “ženska je držala tri kntune hiše pokonci”, te “tri kntune” pa je tudi pomagala sezidati!
Nekatere gospe so sicer še ostale podrejene svojim možem, veliko pa se jih je začelo osamosvajati. Sorodnica mi je pripovedovala, kako je že prvi dan po poroki svojemu možu rekla, da ona ni njegova metla, da karkoli se bo v zakonu zgodilo, naj si ne drzne dvigniti roke nad njo: “Kar bom imela v rokah v tistem momentu, si boš dobil v glavo”! ga je uradno obvestila. Ženske so končno začele razmišljati s svojo glavo. Začele so prebirati časopise in ženske revije, kot so bile Naš dom, Naša žena, kasneje Jana, ki so si jih izposojale med seboj. Na straneh teh revij so spoznale drugačen svet – dobile so nasvete za gospodinjstvo, lepo vedenje, gledale so mlade, lepo oblečene manekenke in sanjale. Še v 50. letih prejšnjega stoletja so se gospe na vaseh oblačile v temne barve in nosile ruto na glavi, v 60. pa so začele skrbeti za zunanji videz, kupile so si kakšno novo obleko, lep par čevljev, najlonke, začele so hoditi k frizerki, čeprav so jim možje očitali, da jih branje revij pohujšuje in da postajajo “brure”.
Leta 1961 je k sovodenjski gospe prišel gospod. Ponudil ji je službo v tovarni bombažnih izdelkov. Pred poroko je namreč delala v enaki tovarni v Podgori in je zelo dobro poznala svoj poklic, tako da so jo v novi tovarni pred odprtjem in začetkom rednega poslovanja potrebovali za postavljanje in zlaganje strojev. Težko se je odločila za službo, saj je mlajša hčerka imela komaj pet let, a doma je bila “črna mižerija” in mož je bil večkrat bolan, tako se je z drugimi Sovodenjkami odpravila v tovarno. Dobile so stalno službo, dokazale so, da zmorejo biti delavke, samostojne in obenem pridne žene, mame in gospodinje – možje so morali “stavit prute dol”. Marsikateri od njih ni bil zadovoljen, celo jezen je bil, čutil se je zanemarjenega, “držou je mužu”. V takih primerih so morale biti ženske še posebno iznajdljive in spretne, da so lahko ohranile mir v družini. Vsaka je imela svojo tehniko, tudi naša nona je znala rešiti situacijo: ker je bil nono zelo sladkosneden, mu je pripravila kaj okusnega za pod zob, ponavadi kaj sladkega, največkrat buhteljne.

BUHTELJNI
Sestavine:
500 g moke, 20 g kvasa, 1 žlička sladkorja, 7 žlic mleka, 120 g masla, 2 rumenjaka, 50 g sladkorja, 2 dl mleka ali smetane, sol, limonina lupina, vanilijev sladkor, 2 žlici ruma, trda marmelada in maslo za premaz.

Priprava:
Najprej pripravimo kvasec – v mlačno mleko damo sladkor in kvas ter pustimo 15 minut, da se ustvarijo mehurčki. V večjo skledo usujemo moko in naredimo jamico, vanjo pa damo sladkor, rumenjake, stopljeno maslo, rum, kvas in ostale sestavine ter energično gnetemo vsaj 15 minut, da pridobimo mehko in gladko testo. Testo pokrijemo in damo na toplo, da podvoji svojo velikost. Vzhajano testo nežno položimo na pomokano površino in razvaljamo na približno 0,5 – 1 cm debelo. Razrežemo na kvadrate s stranico 7 cm, na sredino damo žličko marmelade, nasprotne vogale kvadrata prepognemo, damo skupaj in dobro potlačimo s prsti. V pekač damo stisnjen del kepic na dno in jih položimo drugo ob drugo. Pokrijemo in pustimo, naj testo vzhaja še pol ure, nato premažemo z jajcem ali maslom in pečemo 35-40 minut pri 175-180 stopinjah Celzija. Bog žegnaj in naj bo mož zadovoljen!