Stare jedi v novih loncih (60)

Na začetku dvajsetega stoletja smo doživeli tudi v naših krajih izjemen tehnološki napredek na najrazličnejših področjih. V mesto so prišli plinska mestna razsvetljava, električna napeljava, telegraf in telefonska povezava, tako da so se življenjske navade ljudi v kratkem času izredno spremenile. Pravo revolucijo pa je povzročila izgradnja železniške povezave, Bohinjske proge, “Transalpine”, ki je povezovala Trst z Dunajem in preko novogoriške postaje in solkanskega mostu tudi Gorico s srednjo Evropo. Železniško postajo so ob prisotnosti avstrijskega nadvojvode Franca Ferdinanda uradno predali namenu 19. julija 1906. V Gorici, ki je tako imela dve železniški postaji, so potniki nujno potrebovali dodatna prevozna sredstva, tako je 18. februarja 1909 električni tramvaj zamenjal kočije, vozove in t. i. “giardiniere” na konjsko vprego. Te so bile izjemno poceni leseno prevozno sredstvo – odprto, neudobno vozilo, na katerem je lahko sedelo do petnajst ljudi. Tramvaj je v začetku vozil od novogoriške postaje po ulicah Montesanto, Pellico, Gosposki ulici, Travniku, Mameli in Korzu do druge, južne železniške postaje. Druga proga se je od prve ločila na Travniku, tekla je po Raštelu, trgu Cavour, ulicah Marconi in Mazzini, po trgu pred občinsko palačo in ulici Garibaldi na Korzo – to progo so po nekaj mesecih ukinili, ker je tramvaj motil promet ostalih vozil in sprehajanje ljudi, ki so se mudili po nakupih v Raštelu.
Tramvaj je v Gorici vozil do 15. aprila 1935, avtomobili pa so se na naših cestah prikazali že v prvih letih 20. stoletja. Na vaseh so jih ljudje gledali začudeno, skoraj preplašeno zaradi hrupa, ki so ga nova prevozna sredstva povzročala, še posebno zato, ker so vozniki s trobilom radi plašili konje. Ceste so bile “bele” iz prašnega makadama, le v mestu so bile tlakovane, zato je bilo prepovedano voziti več kot 6 km na uro po vaseh in 15 km na uro v mestu. Vozniki so morali od časa do časa ustaviti avtomobil in očistiti registrsko tablico od blata in prahu, da ne bi dobili globe. Dobrine, zelenjavo in druge proizvode, so v tistem času kmetje, trgovci in obrtniki v mestu in na vaseh še vedno prevažali z vozovi. Razmere so se zanje spremenile še najbolj po drugi svetovni vojni, ko so kupili tovornjake – najprej med vojno uporabljena mala vozila znamke Dodge, ki so jih Američani razprodajali za nizke vsote denarja. S temi tovornjaki so slovenski kmetje vozili zelenjavo v Trst, saj so prej štandreška in sovodenjska dekleta morala živeti daleč od doma, v Trstu, in na tržnicah prodajati vsak dan zelenjavo, ki so jim jo dovažali moški. Ti so potovali vso noč z vozovi po kraških cestah ali prevažali zelenjavo z vlakom.
Za ljudi na vaseh so bili tudi avtobusi, “korjere”, zelo pomembno prevozno sredstvo. Z avtobusom so dijaki hodili v mesto v šolo, gospe po nakupih, ob četrtkih na trg. V Sovodnjah je bila postaja pred občinsko stavbo, prav tam, kjer je tudi danes. Znanka je nekoč tam čakala “korjero” s svojo novorojenčko v naročju. Morala je v posvetovalnico v mesto, v “maternita’”, kot so takrat rekli ambulanti, kamor so mamice nosile svoje otročičke na pregled. Po cesti se je s svojim avtomobilom pripeljal Franjo Rojec, “študiran” domačin iz Sovodenj, ugleden, dobrosrčen gospod, “značajen človek, odprt do vsakogar”. Ustavil se je in gospe ponudil, da jo zapelje v mesto. V Gorici je mlada mamica gospodu rekla, naj jo pusti kar na Korzu, da bo peš šla v posvetovalnico, v veliko čast pa ji je bilo, da jo je tako “važen človek” pospremil prav do cilja. Dolga leta je ponosno pripovedovala svojim otrokom to zgodbo “nikol ne bom pozabla …”, je govorila. Sovodenjskim ženskam je neizbrisno ostal v spominu tudi “nunc Fanič”, sosed, ki je najprej imel “kamjončin”, nato si je kupil avto, “Giardinetto”, da je lahko vozil svojo zelenjavo v Gradišče na tržnico. “Nunc Fanič” je bil vaški brezplačni taxi, prvi osebni šofer za marsikaterega Sovodenjca, saj, ko je nastopil trenutek, je peljal porodnice v mestno bolnišnico, po porodu pa mamico in novorojenčka domov.
Veliko žensk se je v petdesetih letih prejšnjega stoletja odločilo za vozniško dovoljenje zaradi službe v mestu in seveda zaradi prodaje zelenjave, da so jo lahko same vozile v Trst in Videm – potreba je privedla do emancipacije. Opravljen vozniški izpit ali nakup avtomobila je bil za vsakogar priložnost za praznik. Primerno je bilo treba nazdraviti, tako so moški, novopečeni vozniki oz. ponosni lastniki avtomobila v svoje prevozno sredstvo sprejeli čim več prijateljev in jih peljali “en giro”. V tistih časih so se morali obvezno ustaviti v najbližji osmici, kjer so naročili vino ali narezek, za tako priložnost lahko celo “krodegin”, kožarico v kruhu.
KOŽARICE V KRUHU
Sestavine:
6 kožaric, 300 g moke, 20 g kvasa, 2 žlički sladkorja, 1 žlica raztopljene svinjske masti, sol, voda.
Priprava:
Kožarice kuhamo vsaj 45 minut. Med tem časom kvas, sladkor, žlico moke in 100 ml vode zmešamo in pustimo vzhajati 20 minut, nato zamesimo z ostalo moko in žlico raztopljene masti. Pustimo vzhajati še 20 minut. Testo razvaljamo na centimeter debelo in razrežemo na pravokotnike. Na vsak pravokotnik položimo polovico kuhane in ohlajene kožarice, nato zavijemo, robove testa pa prej rahko zmočimo z vodo, da se med peko ne odprejo. Pečemo pri 175 stopinjah Celzija za 25-30 minut. Bog žegnaj!

Piše Katja Ferletič / KOŽARICE V KRUHU

Preberi tudi

Stare jedi v novih loncih (96)

Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (78)

Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (70)

Stare jedi v novih loncih

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme