Stare jedi v novih loncih (59)

Nekje proti koncu 19. stoletja so se v Gorici prikazala prva kolesa. Meščani so z začudenjem in nezaupanjem opazovali odrasle moške, “bradate otroke”, ki so navdušeno, a okorno kolesarili po mestnih ulicah. Da bi se izognili blatu in cestnemu prahu, so najraje drveli mimo pešcev na njim rezerviranih uličnih predelih in s tem ustvarjali veliko nelagodje, saj se je večkrat zgodilo, da so trčili ob kakega naglušnega, nič hudega slutečega, starejšega občana. Koles je bilo v kratkem času vedno več in prav tako nespretnih, nevarnih kolesarjev, ki so ob vseh mogočih urah, za potrebo ali za zabavo, zasedali prostor pešcev, mamic, ki so se rade sprehajale s svojimi otročički v vozičkih, obrtnikov, katerim se je mudilo po opravilih, in mestne buržoazije. Bil je čas elegantnih cilindrastih klobukov, oprijetih hlač, žametnih telovnikov, romantičnih, s svilenim cvetjem okrašenih ženskih oblek in klobučkov, čas za neizogibno modernizacijo, ki je privedla do tega, da se je moralo skeptično meščanstvo sprijazniti z novim prevoznim sredstvom. Tako so prvo nedeljo v juniju leta 1902, v bližini železniške postaje, uradno predali namenu nov prostor, cementno dirkalno kolesarsko progo. Na odprtju čudovite, moderne strukture so se slovesno zbrali vsi Goričani, predstavniki javne uprave, ustanov in preprosti ljudje. Vsi so bili navdušeni nad umetno osvetljeno progo s tribunami in nad množičnimi kioski ter stojnicami s hrano in pijačo. Ob strani sta stala paviljona v rimsko-grškem stilu – v enem je bil pihalni orkester, v drugem so se mudili prostovoljci mestnih dobrodelnih organizacij, ki so zbirali prispevke za svoje delovanje. Na progi so potekale amaterske in profesionalne kolesarske dirke – nihče ni pričakoval, da bodo privabljale tako veliko število navdušencev, ki so ob vsakem krogu mahali s svojimi robci in metali klobuke v zrak.
Kolo je kmalu postalo tudi na vaseh pomembno prevozno sredstvo. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo najbolj zaželeni predmet za starejše in mlajše “športnike”, bilo pa je drago, tako da si ga je večina srečnežev, ki si ga je lahko privoščila, plačevala na obroke. Največkrat so imeli ljudje le eno kolo v hiši: bratje so si ga delili, vsak ga je imel na razpolago vsako drugo nedeljo – na “štango” je posedel “ljubo” in šla sta pohajat. Ženske so s kolesom vozile svoj pridelek na tržnico ali kosilo možem v tovarno. Moj tast mi je pripovedoval, kako so bili nekoč karabinjerji posebno strogi s kolesarji: ustavljali so jih, podrobno pregledovali kolesa in preverjali, ali so luči in zvonec v redu. Še danes se spominja, kako se je kot dvanajstleten deček s prijatelji odpravil v smetnjak po stara, neuporabna kolesa: z žago in rudimentarno napravo za varjenje so s pomočjo obrtnika iz odpadnih kosov ustvarili popolnoma delujoč tandem. Bili so neizmerno veseli in zadovoljni, tako kot tudi teta iz Gabrij, ki je peš hodila v Podgoro, kjer je bila zaposlena v tovarni, in je nekega jutra v “grapi”, obcestnem jarku, zagledala staro, razbito, zapuščeno moško kolo. Po enem tednu je bilo kolo še tam, tako se je le odločila, ga izvlekla iz grape in peljala v Gorico na popravilo “k Slavcu” – Sovodenjcu, ki je v svoji obrtniški delavnici popravljal in prodajal kolesa. Njena mama se je doma sicer hudo razjezila, češ da si je prilastila kolo nekoga drugega, teta pa je bila s svojim “novim” kolesom vseeno zelo zadovoljna, še bolj pa, ko ji je Slavc v zameno za njeno dal žensko kolo.
Presrečna je bila tudi moja tašča, ko je dobila prvo kolo, ki je bilo nekoč za otroke na vasi skoraj nedosegljiv cilj: od časa do časa so se lahko vozili z maminim kolesom, a samo za “en gir”, samo potem, ko je bila posoda oprana, v vrtu “plevel oplet” in hiša pospravljena. Kolo je bilo velika nagrada za dobro opravljeno delo ali za uspešno izdelan peti razred osnovne šole – prav za to priložnost je moji tašči tata kupil kolo. Posedel jo je na “štango” svojega kolesa in zapeljala sta se v mesto “k Slavcu”. Moja tašča se spominja, da so bila kolesa lepo, urejeno razporejena, med vsemi pa je takoj zagledala “svoje”. Bilo je čudovito, živo zelene barve. Odločno ga je pokazala tatu, ki je z veseljem izpolnil njeno željo. S kolesoma sta se neizmerno vesela odpravila proti domu. Deklica je vozila spredaj, tata ji je sledil. Bala se je in tata ji je kričal: “Ne tako! Pojdi daleč od pločnika, da ne boš padla”! . Doma jo je potrpežljivo naučil, kako je treba ravnati z dragocenim prevoznim sredstvom: primerno ga je bilo treba namazati, zamenjati luč, če se ta prežge, zvonec popraviti, “napompat žlauf s pompu”, “zabljeket črevo”, če se kolo prepušča. Za to operacijo ji je tata pokazal, kako se “črevo” vzame iz pnevmatike in potopi v vodo. Pri tem je treba pazljivo opazovati, kje se bodo prikazali zračni mehurčki – tam je luknja, ki jo je treba z “bljekom zabljekati”. Moja tašča je zelo dobro poslušala, kar jo je tata učil, potem pa je še s krpo skrbno čistila svoje kolo, da je bilo lepo.
Zanimivo, kako lahko samo pogled na preprosto prevozno sredstvo, predmet, prebudi v človeku sladke in tople spomine iz otroštva, misli in podobe, ki so v srcu še tako žive in otipljive. Moji tašči so se med najinim pogovorom oči orosile ob spominu na njeno zeleno kolo, na dragocene trenutke, ki jih je preživela s svojim tatom, na tisti dan, ko sta skupaj preživela cel popoldne in sta zvečer, utrujena in zadovoljna, stopila v hišo, kjer se je lepo vzdušje nadaljevalo ob zlatem, sladkem in dobrem, ob mamini praznični jabolčni torti.
JABOLČNA TORTA
Sestavine:
250 g sladkorja, 100 g masla, 250 g moke, sol, limonina lupina, vanilija, 1 vrečka pecilnega praška, 4 jajca, 4-5 jabolk, sladkor v prahu za potresanje.
Priprava: Rumenjake in sladkor penasto vmešamo, dodamo maslo, limonino lupino, vanilijo in ščepec soli. Moko s pecilnim praškom dodajamo počasi in dobro premešamo. Beljake stepemo v trd sneg, ki ga narahlo dodamo v testo. Testo damo v model. Jabolka olupimo, razrežemo na rezine in razporedimo pokončno po testu. Pečemo približno 45 minut na 175-180 stopinj Celzija.