Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (58)

Stare jedi v novih loncih (58)

Piše Katja Ferletič / DUŠENO KISLO ZELJE

Pripravljamo se že na 1. november, praznik Vseh svetih. Gospe kupujejo krizanteme in čistijo grobove svojih dragih pokojnih – vse mora biti na ta pomembni praznik, skupni veliki dan vere, v najlepšem redu. Nekoč so mojstri v goriških pekarnah in slaščičarnah proti koncu oktobra pripravljali majhne “pince” nalašč za ta praznik, saj so mladi fantje in dečki navadno hodili po domovih v mestu, a tudi v Šempetru, Štandrežu in Rožni Dolini po “vahtič”, “pagnut”, gospodinje pa so jim ga rade volje dale, saj je bil to “kruh za nahranit pokojne”. Kruhki, pince, so bili podobni pogačam, v Štandrežu so jih pripravljali iz ajdove moke. V slaščičarnah so prodajali tudi “fave mrtvih”, fižolom podobne mandljeve piškotke. Tudi te so verniki kupovali za svoje pokojne, saj so verjeli, da se bodo v noči med prvim in drugim novembrom vrnili na zemljo med žive na obisk. V Gorici so na praznik Vseh svetih ob 14. uri začeli zvoniti cerkveni zvonovi, ustavili so se od 22. ure do 4. ure 2. novembra zjutraj in spet zvonili do desete ure: v preteklosti so verovali, da zvonjenje prebuja mrtve, ki se nato sredi noči udeležujejo počasne procesije po mestnih ulicah in so pred ponovnim odhodom v onstranstvo obiskali svoje sorodnike. 1. novembra zvečer so starejši ljudje jedli solato “indivio”, obeljeno s pocvrtim špehom in kuhanimi kostanji, molili so rožni venec pred podobo Svetogorske Matere Božje, nato pa so ob ognjišču govorili o svojih pokojnih in pili novo vino. Preden so se odpravili v posteljo, so v vrče in posode v hiši natočili vodo, da so se pokojni ponoči, ob svojem obisku, lahko umili in “očistili svojih grehov”. Vodo so zjutraj zlili proč. (Iz knjige R. M. Cossarja Gorizia d’altri tempi)
Tudi na kmetih so dolgo obdržali podobne obrede, tako kot tudi tiste, ki so se vrstili ob smrti. Tedaj so sosedje in vaščani izražali pokojnikovi družini veliko solidarnost in globoko sočustvovanje. Priskočili so na pomoč pri kuhanju jedi in pri opravilih za pripravo pogreba ter bedenju ob pokojniku. Tudi zadnje ure življenja človek ni smel ostati sam. Duhovnik je prišel domov na obisk in umirajočemu dal obhajilo ter zakrament bolniškega maziljenja. Ob bolniku so poslednje trenutke sedeli sorodniki in pobožne ženske, ki so molile, da bi njegova duša zapustila telo in bi se trpljenje tako končalo. Sorodniki so navadno bili na levi strani bolnikove postelje, saj so verjeli, da je na desni stal angel varuh. Ta naj bi ga branil pred demoni, ki so ga med agonijo obiskali in mu iz velike črne knjige naštevali njegove grehe in slabe lastnosti. Ponekod so verjeli, da je k umirajočim prihajal tudi sveti Mihael, ki je na svoji tehtnici tehtal njegova dobra in slaba dejanja. V trenutku, ko je nastopila smrt, so morali sorodniki nemudoma odpreti okno v sobi, da je pokojnikova duša lahko zletela ven, in v sobi niso smeli imeti ogledal, ker so verjeli, da ta lahko zadržijo pokojnikovo dušo. Pokojnika so sorodniki umili in ga oblekli, navadno v poročno obleko, ki jo je v svojem življenju nosil za vse pomembne priložnosti, in ga položili na posteljo. Ob njegovih nogah je bila posodica z blagoslovljeno vodo in oljčno vejico (pri nas so uporabljali vejico “pušpanja”), s katero so sorodniki, prijatelji in znanci blagoslovili pokojnika in ga zadnjič pozdravili – šli so ga “pokruopit”. Ob smrti je bilo slišati cerkvene zvonove: če je umrla ženska, so zvonili dvakrat, trikrat, ko je umrl moški, za otroke pa je najmanjši zvon zazvonil enkrat, le ob smrti otroka, ki ni bil krščen, so zvonovi mirovali. Med bedenjem pokojnika so sorodniki molili, pili vino in žganje, jedli piškote. Med smrtjo in pogrebom je navadno minilo zelo malo časa, ponavadi le en dan, saj so ljudje umirali doma. Na dan pogreba so pokojnika položili v leseno krsto na mizo, ob njem pa razporedili cvetje in svečke. Po župnikovem blagoslovu so krsto zaprli in jo na ramenih nesli v cerkev za pogrebni obred, za njo so hodili sorodniki in drugi verniki v točno določenem vrstnem redu: za križem, ki je imel bel trak v primeru smrti otroka, je hodil župnik, nato so prišli na vrsto krsta in pokojnikovi sorodniki. Sledili so najprej možje in fantje, če je bil pokojnik moškega spola, ženske v obratnem primeru, otroci v belih oblekicah, če je umrl otrok. Po obredu je procesija pospremila pokojnika na pokopališče: nekrščene otroke, nevernike in samomorilce so pokopavali v poseben kraj ob pokopališču, ki je bil označen s križem. Za pogreb so se pokojnikovi sorodniki oblekli v črno (tako so se starši ali soprog ali soproga oblačili še celo leto po smrti svojca, bratje, sestre in nonoti pa šest mesecev – v tem obdobju žalovanja je bilo nezaželjeno poslušanje radia, obiskovanje veselic in zabav, glasno smejanje). Po pogrebu so se svojci vrnili domov, na pogostitvi so se jim pridružili “pogrjebci”, sosedje in prijatelji. Navadno so domače ženske v dneh po pogrebu zaradi žalovanja malo kuhale, spekle so kruh, “odprle” salamo, servirale sir in vino, sosede pa so prinesle juho, kako sladico in v naših vaseh tudi kislo zelje s klobaso.
DUŠENO KISLO ZELJE
Sestavine:
1 kg kislega zelja, 100 g slanine, 2 žlici moke, 2 stroka česna, 1-2 lovorjeva lista, kumina.
Priprava:
V lonec damo kislo zelje in ga popolnoma prekrijemo z mrzlo vodo, nato kuhamo petnajst-dvajset minut. Posebej pocvremo slanino, dodamo moko, česen in kumino ter pustimo, da se vse popraži. Nato dodamo zelje z njegovo vodo, lovorjeva lista, sol in poper. Dušimo še nekaj časa, dokler se ne popolnoma zmehča. Če več časa kuhamo ali ponovno segrejemo, postane dušeno zelje še bolj okusno. Serviramo ga ob pečeni klobasi, krompirju, svinjski pečenki ali kruhovih cmokih.

05.11.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!