Stare jedi v novih loncih (57)

Rožna Dolina je naselje, ki se razprostira vzdolž 4 km dolge istoimenske doline, ob cesti Gorica-Ajdovščina. Naselje sega od Ajševice do meje z Italijo in ga omejujejo na južni strani pobočje Stare Gore in Markovega hriba, na severni strani pa gozd Panovec. Na tem kraju sta ob križišču cest blizu nekdanjega mejnega prehoda po drugi svetovni vojni zrasli stanovanjska četrt in vrsta trgovsko gostinskih objektov. Med prvo svetovno vojno se je območje nahajalo neposredno za prvimi bojnimi linijami znamenite soške fronte, v času avstrijske vladavine pa so se prebivalci iz našega goriškega prostora znali ustrezno organizirati, saj je bil ta kraj priljubljen za rekreacijo takratne gospode iz bližnje Gorice in ostalih vasi. Rožna Dolina je bila obmestno kopališče, zimsko drsališče, izletniška točka, ki je privabljala ljudi, ti pa so prihajali peš, s kolesi, z vozički na konjsko vprego in z omnibusi, ki so štartali s postaje pred goriškim gledališčem na Korzu. Počitniška zabavišča, gostišča, restavracije s celodnevno oskrbo so bogatim nudili vse potrebne udobnosti.
Med poletnimi počitnicami so otroci radi zahajali v ta kraj, iskali so zelene hrošče in druge žuželke, nabirali jagode in robidnice, kopali so se v hladnih vodah Vrtojbice in umetnega jezerca Hilmteich, ki je nekoč bilo na tem mestu in ga je napajal potok Liskur. Pozimi pa so se mladi in starejši obiskovalci radi drsali, ko je vodno površino prekrila čvrsta plast ledu. V božičnem času so na vratih mestnih kavarn in slaščičarn obešali reklamne letake, na katerih je pisalo, da je v Rožni Dolini odprto drsališče: nekateri obiskovalci so drsali na notah živahnih dunajskih valčkov in drugih skladb, ki jih je v živo igral pihalni orkester, ostali pa so si privoščili dimljene klobase s hrenom in svetlo avstrijsko pivo v ogretih šotorih. Včasih so na tem zimskem, ledenem drsališču organizirali celo plese v maskah.
V poletnih mesecih so se ljudje v tem kraju radi sprehajali, si ogledovali stojnice, igrali na karte, sedeli na klopeh in uživali. Tudi krčme in gostilne z mizicami in klopmi v zunanjih, lepo urejenih prostorih so bile zelo privlačne. Še posebno znana je bila gostilna Bajta, kjer so ponujali kozice in cvrtega piščanca ob požirku žlahtne kapljice iz dvolitrskega “ferala”. Ljudje so radi najeli čoln in pluli po Hilmteichu, kosili tudi v zelo obiskovani restavraciji Sans Souci ali v “Caffe’ – restaurant Hilmteich”, gostinskem rekreacijskem objektu podjetnega češkega lastnika Franza Waneka, ki je že novembra 1894 imel telefon, povezan s telefonsko centralo v Gorici. V neposredni bližini, ob Panovcu, je bila tudi gostilna Tivoli, nekdanja poletna rezidenca goriških grofov Lanthieri, kjer so gostom stregli s sveže pomolzenim mlekom, mrzlimi jedmi in pijačo, otroci pa so imeli na razpolago igrala. Ob pomembnih praznikih je v tem kraju nastopal tudi mestni vojaški pihalni orkester, v hotel Belpoggio pa so zahajali igralci, poklicni hazarderji in moški, ki so iskali žensko družbo. Vsi obiskovalci, ki so preživeli praznični dan ali počitnice v Rožni Dolini, so se srečno vrnili domov, le od časa do časa se je vnel kak prepir med gospodi, ki so pregloboko pogledali v kozarec.
V tem magičnem kraju je bilo v poznem 19. stoletju zelo pestro: obiskovalci so tukaj iskali in našli najrazličnejše vrste zabave, ukvarjali so se s športom in uživali ob odličnih jedeh. “Tu so še sledovi mogočnih poslopij nekdanjih fevdalcev, med njimi graščina Pikol grofa Kristalnika, ter nekdanje gostišče in zabavišče Tivoli. Gostišče s parkom, last češke družine Wanek, je bilo v 1. sv. vojni uničeno, umetno jezero pa izsušeno” (iz knjige Nekoč je bilo; stare razglednice goriške dežele in Zgornje Vipavske doline). V jezeru pod Pikolom so v času Avstro-Ogrske nabirali lokvanje in jih pošiljali na dunajski dvor, pred prvo svetovno vojno pa so v tem kraju tudi dresirali konje. V krčmah in gostilnah so turistom, pohodnikom in kolesarjem ponujali najrazličnejše specialitete: blekce, “njoke”, golaž, zajca, žabe, znane klobase s sladkim in pekočim hrenom, kuhane štruklje, kuglofe, “gubance”, šnite, “štraube” in “Kaiserschmarrn” – šmorn. Da bi se vživeli v praznično vzdušje, ki je popolnoma prežemalo Rožno Dolino v času pred prvo svetovno vojno, smo doma pripravili sladek šmorn, saj žab, ki se v poletnem času hrupno in množično zbirajo ob Vipavi za našo hišo, nismo imeli na razpolago.
“KAISERSCHMARRN” – ŠMORN
Sestavine:
6 jajc, ščepec soli, približno 250 ml mleka ali tekoče smetane, 150 g moke, 50 g sladkorja, 50 g masla, 50 g rozin, sladkor v prahu.
Priprava:
V skledi dobro zmešamo rumenjake, moko, mleko in sol. Beljake stepemo v trd sneg, v katerega počasi damo sladkor. Sneg počasi vmešamo v rumenjake in ostale sestavine. V veliki ponvi raztopimo maslo, nato vlijemo testo, na površje potresemo rozine, pokrijemo in pečemo na zelo nizkem ognju. Šmorn obrnemo in popečemo še na spodnji strani, nato ga zrežemo na koščke in pustimo v odkriti ponvi, da se malo posuši. Šmorn potresemo s sladkorjem v prahu in serviramo še vročega z žličko marmelade. Bog žegnaj!