Stare jedi v novih loncih (55)

Nekoč so ljudje imeli do vere in verskih predmetov povsem drugačen odnos, kot ga imamo danes, ljudska pobožnost in uporaba devocionalij sta bili zelo izraziti. Devocionalije so za liturgijo in vernike nabožni predmeti, ki spodbujajo in razširjajo pobožnost. Izraz sam izhaja iz latinske besede devotio, kar pomeni žrtvovanje, vdanost, pobožnost, pobožno, ponižno spoštovanje. Navadno so to manjši predmeti, kot so križi, svetinjice, rožni venci, podobice in podobno.
Svetinjice so majhne spominske medalje, kovane ali ulite iz različnih vrst kovin. Ljudje so jih uporabljali kot izraz pripadnosti veri, zaobljubi, čaščenju. Večino so jih prodajali v romarskih središčih, na stojnicah ali pa ob cerkvenih žegnanjih in podobnih priložnostih. Na njih so obojestranske upodobitve romarskih čudodelnih podob, cerkva, svetnikov in zavetnikov. Pomembni so upodobitve svetnikov in napisi na njih, ki so bili prvotno v latinščini, kasneje pa v nemščini, italijanščini, od 19. stoletja dalje pa tudi v slovenščini. Skoraj vsako romarsko središče v Evropi je razvilo obrt izdelovanja svetinjic in drugih devocionalij, ki so jih prodajali ob cerkvi – skoraj nemogoče je bilo, da bi se romarji vrnili z bližnjih ali daljnih božjih poti brez materialnega dokaza, da so res bili tam. Svetinjica jih je med vračanjem domov ščitila, verjeli so, da so čudodelne, zato so jih doma obešali pred vhod v hišo ali hlev, da bi odganjale zle duhove, dajali so jih v korita živine, zakopavali na polja proti plevelu, mrčesu in mišim, obešali so jih tudi nad posteljo, v upanju, da bi vplivale na plodnost – zelo subtilna je meja, ki ločuje ljudsko pobožnost od vraževernosti. Svetinjice so pritrjevali na rožne vence, dajali v roke pokojnim in jih z njimi tudi pokopavali, ženske pa so jih včasih nosile okoli vratu kot nakit. Zlate in srebrne svetinjice so si lahko privoščili le premožnejši verniki, revnejši so kupovali skromne, drobne, bronaste, medeninaste, bakrene, kositrne in železne svetinjice. Kot material za izdelavo svetinjic je bil razširjen bron, od druge polovice 19. stoletja, predvsem pa v 20. stoletju, so začele prevladovati tiste iz aluminija. Posebne svetinjice so nekoč podeljevali tudi izjemno pridnim in uspešnim otrokom pri verouku in prvoobhajancem.
V vsakem domu je bilo veliko manjših nabožnih predmetov: svetinjic, slik, podobic, pravih manjših oltarčkov z Marijinim kipcem in blagoslovljeno vodo, pred katerima je navadno gorela svečka. V sobah, kjer so spali otroci, so bile nežne slike angela varuha. Podobice so verniki pritrjevali ob okvirje ogledal, steklenih vrat kuhinjskih omaric in jih shranjevali v knjigah. Dragocene podobice so bile iz pergamena, navadne pa iz papirja. Na njih so bili upodobljeni svetniki, največkrat Mati Božja, vse pa so bile lepo okrašene, tudi s suhim cvetjem, čipkami, zlatim in srebrnim prahom. Na začetku so jih prostoročno slikali v samostanih in so bile izredno dragocene, kasneje pa so jih začeli tiskati z različnimi metodami na pergamen, papir, svilo, platno, celuloid, celo na suho listje in posebno podlago iz materiala, podobnega kruhu. Verniki so jih skrbno shranjevali in radi podarjali prijateljem in sorodnikom; med vojno so jih vojaki nosili s seboj na fronto – nekatere od teh podobic so bile izdelane namenoma za vojake. V drugi polovici 19. stoletja so bile podobice tako razširjene, da so celo tiskali take, na katerih je bil spredaj svetnik, na hrbtni strani pa reklama za čokolado, zdravilo ali milo.
Nekega dne je deček v maminem molitveniku našel veliko podobic, tako zelo so mu bile všeč, da jih je zalepil v svoj zvezek, kot da bi bile podobe nogometašev. Všeč mu je bil tako okrašen zvezek, čeprav je že videl, kako je nona podobice lepo postavljala na stol vsakokrat, ko je zvečer molila rožni venec, saj se ji je zdelo, “da je v nebesih”! Danes se starejši ljudje še nostalgično ganejo ob pogledu na svetinjico ali podobico, večina mladih pa sploh ne pozna teh predmetov; obstaja pa veliko zbirateljev, ki jih raziskujejo, si jih izmenjavajo in kupujejo tudi na e-bayju. Tudi teti naše none, ki je živela v Štandrežu, so bile podobice zelo všeč. Pepca si jih je že od otroških let rada ogledovala in bila je presrečna, ko so zvečer doma molili rožni venec: podobice je lepo razporedila na vidno mesto, tako da jih je cela družina lahko videla. Tudi svetinjic je imela veliko: namesto verižice je okoli vratu nosila volneno nit, na katero je obesila svetinjico Svetogorske Marije. Ko je odraščala, je doma delala oltarčke in veliko molila, dokler je začutila Božji klic in se odločila, da gre k “munjam” – pridružila se je sestram uršulinkam v Gorici. Pepca je pomagala v kuhinji, delo je bilo zelo trdo, a na njenem obrazu je vedno sijal nasmeh, bila je zelo srečna. Ob nedeljah so k njej večkrat prihajale na obisk sestre Marička, Francka in Lojzka, Pepca pa jim je postregla s čajem in piškotki. Preden so šle k njej, so se sestre organizirale, vsakokrat je ena od njih prej skuhala kosilo, tako da so imele vse pripravljeno, ko so se vrnile iz Gorice. Neko nedeljo je Marička spekla zajca. Ko so se vrnile iz samostana domov, je odprla pečico, v pekaču pa so ostale le kosti – njen mož je pregloboko pogledal v kozarec in lačen sam spravil celega zajca. Marička je bila jezna, žalostna in v zadregi pred sestrama, saj ni hotela, da bi šli domov lačni. Odločila se je, da hitro pripravi okusno, preprosto frtaljo s krompirjem in sirom – po njenem receptu jo še danes pripravljamo tudi mi doma.
FRTALJA S KROMPIRJEM IN SIROM
Sestavine:
1 kg krompirja, 2 jajci, sol, olivno olje.
Priprava:
V slani vodi skuhamo krompir. Ko je skoraj kuhan, ga zmečkamo z vilicami in ga damo v ponev z malo olivnega olja. Lepo popečemo na obeh straneh, nato potresemo z naribanim sirom in vlijemo na vrh dve stolčeni jajci. Pokrijemo nekaj minut, da jajca zakrknejo. Bog žegnaj!