Stare jedi v novih loncih (54)
Birma je bila nekoč, verjetno dosti bolj kot danes, zelo pomemben mejnik v življenju mladih kristjanov in njihovih družin. Pri pripravi in prejemu tega zakramenta je imel veliko vlogo boter, ki je navadno spremljal birmanca med obredom in naj bi pozneje v življenju prevzel vlogo njegovega duhovnega vodnika – z besedo, zgledom in molitvijo naj bi ga podpiral. Botri so za to svečano priložnost birmancem kupili marsikatero darilo. Poskrbeli so za obleko, obutev, tudi za torbico, in vedno je bilo zraven nekaj sladkih priboljškov, čokolade, denarja.
Birma je bila za mlade velik, težko pričakovan praznik. Pridno so se več časa pripravljali na ta dogodek in nestrpno čakali na darila. Nekoč je bilo ponekod v navadi, da so birmo imeli na Binkošti, ob prazniku Svetega Duha. V knjigi gospe Veronike Tomsič Butkovič lahko preberemo, da je bila leta 1927 v Sovodnjah prva povojna sveta birma: “Cerkev je bila obnovljena, zato smo se birmanci zbrali v leseni baraki, ki je stala na prostoru, kjer je danes Kulturni dom. Birmancev nas je bilo zelo veliko, saj je vojna preprečila vsako dotedanje versko dogajanje …. Tisto jutro so najmlajše birmance razvrstili v sprednje vrste, zadaj pa starejše. Stolov ni bilo, a baraka-cerkev je bila nabito polna. Tudi pravih zvonov naša lesena ‘cerkev’ ni imela, zato nam je zvonilo iz obešenih tulcev granat, po katerih so tolkli domačini, da so oznanjali začetek maše. Širil se je tak ropot, da nisi razumel, ali zvoni, ali ropota, ali razbija, nikakršna melodija, ki jo lahko ustvari le bron zvonov. Med nas je prišel goriški nadškof Sedej, da nam je podelil zakrament svete birme. Pred birmanjem je starejše sprašal molitvice, ko pa smo bili na vrsti mi najmlajši, nam je to muko prihranil”. Škofa so se birmanci navadno bali: doma so jih starši ustrahovali, češ da jih bo oklofutal, če ne bodo ubogali in znali lepo moliti.
Draga družinska prijateljica mi je pripovedovala, kako sta se nekoč dve sestrici skrbno pripravljali na birmo, zgodilo pa se je, da je najmlajša hudo zbolela. Bila je v smrtni nevarnosti, duhovnik je celo njeno mamo, ki je bila tedaj noseča, potolažil tako, da ji je rekel: “Bog ti enega otroka vzame, drugega pa ti da”. Deklica je imela na “škbelu”, nočni omarici, kipec Lurške Matere Božje z blagoslovljeno vodo. Nekega dne je bila tako žejna, da je malo tiste vode popila, in zgodilo se je, da je počasi okrevala – še danes globoko verjame, da ima Marija zaslugo za njeno ozdravljenje. Okrevanje je bilo vsekakor dolgo, tri mesece ni mogla v šolo, med tem časom pa so njeni sošolci in prijatelji opravili sveto birmo. Niti njena sestra ni šla k birmi, zato se je vaški župnik zmenil z duhovnikom na Sveti Gori, da ju bo škof tam birmal po nedeljski maši. Mama je dve bogato okrašeni obleki, ki ju je dobila od “sorodnikov iz Italije”, popravila in deklicama tako sešila birmanski oblekici. Botra je bila teta iz Italije, ki je deklici med mašo ustrahovala, češ da morata pridno moliti in škofu lepo odgovarjati. Izkazali sta se in z zadovoljstvom opravili cerkveni obred, hkrati pa je v cerkvi nekam čudno zadišalo … Pri maši se je namreč trlo ljudi, sorodnik iz Italije je stopil na stolček, da bi lahko boljše spremljal obred, pri tem pa mu je iz rok nekaj padlo in treščilo na cerkvena tla. Bila je steklenica domačega žganja, ki mu jo je podaril oče dveh birmank! Deklici sta bili zadovoljni, da sta srečno opravili birmo, neskončno pa ju je bilo sram, ker sta bili v središču pozornosti in ko sta stopali iz cerkve med “z žganjem požegnanimi ljudmi”.
Birmanskemu obredu je navadno sledilo boljše kosilo z družinskimi člani in botrom. Gospodinje so kuhale in servirale praznične jedi – meso, navadno kokoš, pršut, sir, kuglofe, štraube, kuhane štruklje. Po svojih denarnih zmožnostih je boter birmancu podaril tudi uro, birmanke pa so dobile v dar zlate uhane ali verižico, največkrat pa samo kolače iz testa, podobnega krušnemu, s premerom od 20 do 50 centimetrov, ali pa take, podobne piškotom. Sladke kolače si je lahko privoščil bogatejši boter, tisti revnejši so kupili navadne, iz kruha. Drugega za drugim so zavezali z dolgim rdečim ali belim trakom in tako ustvarili verigo, na kateri je bilo lahko pritrjenih do petnajst kolačev. Večkrat so jih prodajali tudi na stojnicah pred cerkvijo, skupaj z zvončki, piščalkami in glinenimi posodicami. Dolgo ogrlico, sestavljeno iz kolačev različnih mer, je boter kupil birmancu, ta pa jo je obesil za vrat ali na ramo. Trije največji kolači so bili za birmanca, duhovnika in učitelja, po birmanskem praznovanju so jih obesili doma na zid in jih počasi jedli. Na Goriškem so kolače pekli tudi v slaščičarnah, krasili so jih z belo ali barvano sladko glazuro in prodajali ob najrazličnejših priložnostih – na šagrah, trgih, ob praznovanju zavetnika, ob porokah, celo v pustnem času.
“RIŠTA KOLAČEV”
Sestavine:
500 g moke, 150 g sladkorja, 150 g masla, 2 žlički pecilnega praška, približno pol kozarca belega vina, sol, limonina lupina.
Priprava:
Vse suhe sestavine skupaj zmešamo. Na sredini naredimo jamico in vanjo damo zmehčano maslo, vino (po okusu) in naribano limonino lupino. Dobro vgnetemo v gladko testo in pustimo počivati v hladilniku približno pol ure. Iz testa naredimo daljše svaljke, jih upognemo čez polovico in spletemo v vrvico, iz katere ustvarimo kolače različnih velikosti. Premažemo jih z mlekom in potrosimo s sladkorjem. Pečemo na 185 stopinj Celzija približno 10-15 minut.