Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (53)

Stare jedi v novih loncih (53)

Piše Katja Ferletič / VLIVANCI

Do sredine dvajsetega stoletja so ženske po večini rojevale doma. Rojstvo otroka je vedno predstavljalo blagoslov za družino, saj je, še posebno v revnejših, kmečkih družinah pomenilo novo pomoč pri opravilih, torej delovno silo. Ko se je v družini rodil drugi otrok, so vedno pravili, da je prvorojenec “padel s fige”. V nosečnosti so mamice pletle in šivale za dojenčka, kvačkale so copatke, ki naj bi prinašale srečo otroku, in po rojstvu so mu dalj časa srajčko oblačile narobe, saj so bile prepričane, da ga bodo tako obvarovale pred čarovnicami – “štrigami”.
Danes se redkokdaj dogaja, da oče ni prisoten ob rojstvu otroka, do pred dobrimi sto leti pa je bil to dogodek, kateremu so lahko prisostvovale samo ženske. “Obrudenci”, porodnici, je priskočila na pomoč vaška babica, ki ji je, v primeru, da ni bilo drugih žensk v družini, sledila celih osem dni po porodu. Tudi starejši otroci so morali iz hiše med porodom: pozimi jih je babica poslala “brat fšine”, poleti pa “brat za kozu”. Šele po porodu, ko so ženske porodnico umile, jo preoblekle, zamenjale rjuhe in odeje na postelji in prav tako pripravile otroka, je lahko oče stopil v sobo.
Ženske se v nosečnosti niso odpovedovale delu na poljih, v hlevu in hiši: nona mi je večkrat pripovedovala, da je delala na njivi še do nekaj ur pred porodom! Spol otroka so ljudje ugibali po obliki nosečničinega trebuha – če je bil trebuh okroglejše oblike, naj bi se rodila deklica; po lepoti njene kože – mozolji in madeži na koži so pomenili, da se bo rodil fantek; po duševnem stanju bodoče mamice – samo z dobro voljo bo povila sina! Po porodu so se mamice vendarle skušale ravnati po določenih pravilih, da ne bi škodile sebi in novorojenčku. Celih štirideset dni niso smele prati perila, tudi pometanje tal je bilo prepovedano, dalj časa so morale paziti nase in določena dela so jim bila prepovedana; starejše ženske so govorile: “štirideset dni porudenco varje Marija pod svojim plaščem”. Novorojenčka so tesno povijale v štručko in večkrat puščale samega v zibelki ali škatli: k njemu so se vračale vsake tri ure, da so ga dojile in previle. Starejši bratci in sestrice niso smeli previjati dojenčka, dolker mu popkovina ni odpadla. Mamice so dojile še veliko časa po porodu – “mali Poldo je bil že velik, ko je hodil k mami na njivo in s seboj nosil stolček, da ga je lahko dojila”. Ženske so se prve tedne skušale izogibati določeni hrani, predvsem zelenjavi in kislim jedem, ki bi lahko “šle v mleko” in otroku povzročale krče v želodčku, pile pa so belo vino, ker so ljudje nekoč verjeli, da pospešuje “proizvodnjo” mleka.
Nekoč so imeli veliko otrok tudi zato, ker je bila umrljivost novorojenčkov zelo visoka, zaradi tega so malčku kmalu po rojstvu dali ime in ga krstili. Če je šlo pri porodu vse srečno, so otroka krstili tri tedne po rojstvu. Imeti je moral dva krstna botra, ki sta bila navadno poročni priči staršev – njuna naloga je bila ta, da sta v primeru smrti staršev skrbela za otroka. Dojenčka so za krst oblekli v novo belo srajčko, na sebi pa je imel tudi poseben krstni prtiček. Nekoč je bilo v navadi celo, da je mama ostala doma in sta novorojenčka v cerkev nesla boter in botra, prisotna je bila tudi babica, obredu pa je seveda sledilo praznovanje. Tudi izbira imena ni bila samo mamina odločitev: večkrat je sinček, po navadi prvorojenček, dobil ime po očetu, hčerka pa po mami. Ime so določali tudi po svetniku, ki je godoval na dan, ko se je otrok rodil, včasih sta ga izbrala celo krstna botra, ki sta edina otroku ob tej svečani priložnosti kaj podarila: navadno, po svojih zmogljivostih, hrano, denar ali drobno zlato verižico ali zapestnico. Tudi nezakonski otroci so dobili ime po svetniku, večkrat pa so jih krstili v zakristiji in ne v cerkvi. Le sčasom je postal krst družinski dogodek, predvsem potem, ko so ženske začele rojevati v bolnišnicah. Tedaj so se spremenile stare šege in navade, povezane s prvimi dnevi po rojstvu, kot so bile tudi točno določene prehrambene navade, porodnici so namreč nekoč takoj po porodu postregli s kokošjo juho, saj so verjeli, da ji bo “povrnila moč”, od časa do časa pa je morala popiti tudi kozarec črnega vina “za kri”. Njeni starši so ji prinesli jajce in “ta boljši kruh”, ki ga je delila z ostalimi otroki. Nekaj dni po porodu si je mamica lahko privoščila prežganko, močnik ali juho z vlivanci.
VLIVANCI
Sestavine:
2 jajci, 2 zvrhani žlici moke.
Priprava:
V lonček “s kljunom” ubijemo dve jajci ter vmešamo vanju moko. To stepamo tako dolgo, da postane testo gladko – biti mora gosto, a tekoče. Testo naj počiva v lončku pol ure, nato pa zakuhamo vlivance v vrelo juho, tako da držimo lonček tako visoko nad juho ter počasi vlivamo vanjo testo. Ko priplavajo vlivanci na površino, jih z žlico nekoliko odstranimo, da lahko naslednje vlijemo v juho. Vre naj nekaj minut. Bog žegnaj!

29.09.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!