Stare jedi v novih loncih (52)

Pred kratkim sem z velikim presenečenjem spoznala, da je nekoč v Sovodnjah živel “vitez”. V roke sem namreč dobila knjigo Rema Devetaka, v kateri opisuje in s fotografskim gradivom dokumentira, kako je v prejšnjem stoletju v zaselku Škrlje stal dvorec družine Tosi – Tuožetova palača. V knjigi lahko preberemo, da je družina Tosi v 19. stoletju v Sovodnjah uživala velik ugled, imela je veliko posest, na kateri si je zgradila konjsko dirkališče in strojilnico usnja, v kateri so se zaposlili predvsem domačini. Gaudenzio Tosi – Tuože je bil v začetku 60. let 19. stoletja izvoljen za prvega župana, ko je sovodenjska občina postala samostojna, prej pa je že nekaj časa županoval v Mirnu. Tuože je imel rad konje in lepe ženske, bil pa je tudi velik dobrotnik in mecen, ki je z darovi podprl tudi Marijino cerkev na Mirenskem Gradu. Družina Tosi se je iz Sovodenj izselila v času med dvema svetovnima vojnama in odšla spet v Lombardijo; Tuože, ki je umrl 31. oktobra 1913, pa je bil pokopan na sovodenjskem pokopališču. Po prvi svetovni vojni, ko je bila Tuožetova palača (p’l’č’) močno porušena, se je iz zaselka Fajti na Krasu preselilo v Sovodnje sedem družin, ki so z vojno odškodnino za porušene domove odkupile razdeljeno Tosijevo posestvo. V palačo se je, po več letih begunstva v Litiji, preselila družina Batistič – tam stoji danes M’tijeva domačija. Gospa Marija (Marička) Tomsič, ki se je po drugi svetovni vojni poročila s Karlom Batističem, je bila gotovo med tistimi starejšimi osebami iz Sovodenj, ki so znali o Tosijevih veliko povedati, jaz pa sem se z veseljem pogovorila z njeno hčerko, simpatično gospo Sandro Batistič – M’tijevo. Gospa Sandra mi je povedala, da je Tuože gotovo šel v nebesa, saj, kar je zagrešil, je popravil z dobrimi deli; ko je umrl, je bil “na pareh v našem skednju in imu je žametov vijolčest gvnt”. Pokopali so ga na sovodenjskem pokopališču v z opeko vzidano grobnico – “žuorh”. Gospo Sandro so delavci poklicali veliko let kasneje, ko so slučajno našli grob in grobnico pomotoma prebili: “na lastne oči” je videla žametni “gvnt”!
Sandra se je rodila 28. februarja 1948 v sobi Tuožetove palače, ki je bila v tako slabem stanju, da so bile “šipe uštukene”. Zeblo je in iz špranj v lesenem podu je na njeno mamo Maričko pihal leden zrak, tako da je njena tašča tla pod posteljo pregrnila z debelimi odejami. Doma niso trpeli lakote, živeli pa so skromno, jedli so to, kar so pridelali. Imeli so tudi po dvanajst glav živine – konje, krave, teličke, zelenjavo so prodajali grosistom v Štandrež, pozimi so na Krasu žagali drva, poleti so kosili. Sandra se je pri petnajstih letih zaposlila v tovarni v Rubijah, po petih letih pa v “fini trgovini” porcelanastih izdelkov “pri Korenu” na goriški Gosposki ulici. Po poroki je ostala doma, saj ji je mama Marička rekla, da “ne bo kuhala za njenega moža”, tako sta z možem nadaljevala delo na kmetiji. Mama je bila soudeležena pri delu in tudi Sandrina sestra Patrizia je do poroke vedno priskočila na pomoč. Gospa Sandra se spominja, kako sta župnik Dragotin Butkovič in profesorica Lojzka Bratuž prepričala njenega očeta, da je pustil Patrizio nadaljevati študij na višji šoli: “Pršla sta na našu njivu, kjer je prej Tuože imu dirkališče za kuonje. Tam je bla brajda z duobru zemlju in tata je djilu. Lojzka je prepričala tatu in Patrizia je šla naprej u šulu”.
V Sandrinih otroških letih je mama Marička kuhala dobre domače jedi, kot je “polenta z muorču” – doma so imeli krave in gospa je večerno mleko zavrela, zjutraj s površine pobrala “smetan”, in ko ga je nabrala dovolj, je iz njega naredila maslo, v hlebček masla pa vedno vrezala križ. Usedlini, ki je nastala ob kuhanju masla, so rekli “muorča” in zelo radi so jo polili na polento, “pocukrali” in potresli s cvetjem “koromača” – “to je blo uohcet”! Jedli so na “mezinc narezan šalam”, ki so ga pocvrli v vroči “obeli”, dokler maščoba v “šalamu” ni posteklenela, in mu dodali kanček kisa; če je bil kis premočan, pa še malo vode. Ob velikih kmečkih delih, ko so pobirali koruzo, jo ličkali ali pobirali krompir in je veliko ljudi delalo na njivi, je gospa Marička spekla štrudelj iz kvašenega testa z jabolki. Za zajtrk je poleti delavcem skuhala “pomodorko”, v katero je narezala špeh in vmešala tudi po deset jajc. Za kosilo je pripravljala veliko “minešter” z zelenjavo, ki je v tistem času bila na razpolago na njivi – “miništre su plačele”! Imeli so češnje in trte: zgodilo se je, da so imeli tudi do 14 hektolitrov vina, kar je bilo za njihovo kmetijo zelo veliko, ker pa je pri njih med letom delalo dosti ljudi, vina kaj kmalu ni bilo več in so ga pred trgatvijo morali celo kupiti pri stricu – delavci so rekli, da so “spuščali buči”.
Ko so zvečer prišli z njive in se je že mračilo, mama ni imela časa za kuhanje večerje, saj je morala še pomolsti krave, zato je olupila krompir in ga “dala kuhat”. Ko je pomolzla krave, je bil krompir kuhan, nanj je narezala “špeh” in potresla ocvirke – tatu je zraven skuhala še dve jajci, Sandra in Patrizia pa sta “krompir u kuoseh” jedli z oljem. Večkrat je takoj po kosilu “dala kuhat na špargert” lonec, v katerega je dala vodo, krompir, poleti en paradižnik, česen, prašičji parkelj in “šelin” (zeleno) – juha je bila boljša, če je šelin “dobil slano”. Kuhala se je 4-5 ur, toliko časa, da se je meso razkuhalo; v juho ni nikoli dala fižola, tako da je bila prozorna. Taka je bila šelinka gospe Maričke!
ŠELINKA GOSPE MARIČKE
Sestavine:
2 srednje debela gomolja zelene z listjem, 4-5 debelih gomoljev krompirja, 1 strok česna, sol, 1 prašičji parkelj ali kos pršuta (150 gramov).
Priprava:
V petlitrski lonec na pritisk damo na koščke zrezana gomolja zelene in listje, cele gomolje krompirja, strok česna, sol in pršut. Dolijemo vodo in kuhamo vsaj eno uro. Ko je šelinka kuhana, krompir samo malo pretlačimo, saj “mora biti kot župa”, in jo serviramo z vročo polento. Bog žegnaj!