Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (51)

Stare jedi v novih loncih (51)

Piše Katja Ferletič / KROMPIR S ČEBULO

Poroka je po krstu gotovo najbolj občuten cerkveni obred, saj je imel še posebno v preteklosti tako verski, družbeni kot ekonomski pomen in neporočene osebe, “tjetke in vedrani”, niso imele toliko vloge v družbi. Po vaseh na Primorskem je bila poroka praznovanje, ne samo dveh družin, ampak celotne vaške skupnosti. Navadno so se mladi poročali po vrstnem redu, najprej starejši, nato mlajši otroci – dekleta so se poročala zelo mlada, kar je bilo neke vrste zagotovilo, da bodo lahko povile veliko potomcev in torej delovne sile. Zaroka je trajala nekaj let: mlada sta se srečevala na vaških praznikih, ob velikih kmečkih dogodkih in v štalah, ki so bile nekoč kraji družabnih srečanj. Veljalo je pravilo, da je nevesta šla od hiše na ženinov dom in le redkokdaj sta šla v novo stanovanje. Dobra dva tedna pred poroko je ženin s prijatelji priredil prevoz nevestine “bale” do novega skupnega doma. Navadno so balo naložili na s cvetjem in brinjem ovenčan voz, tašča jo je ponosno razkazovala sosedam, saj je bilo zelo pomembno, da so vsi vedeli, kaj je nevesta prinesla k hiši. Balo je dekle imelo shranjeno v bolj ali manj preprosti leseni skrinji, ki pa je lahko bila tudi intarzirana in poslikana – izdajala je bogastvo ali revnejši stan družine. V skrinji je bilo nevestino perilo in perilo za dom: spodnje perilo, srajce, rjuhe, odeje, prti, brisače, kuhinjske cunje. Vse je moralo biti čim lepše “štikano”, vezeno in seveda pred poroko oprano in natančno zlikano. Balo je dekle začelo pripravljati že v otroških letih, ko sploh še ni imelo zaročenca. Pri tem opravilu so priskočile na pomoč mama, nona in poklicne šivilje, ki so z dekletom šivale in vezle, veliko perila pa je dobilo v dar od sorodnikov in sosedov tudi ob prvem svetem obhajilu in birmi. Pred poroko so na posteljnino “naštikale” tudi začetnice imen mladega para, tako da bi jo med pranjem ne zamenjale s perilom ostalih članov ženinove družine. K bali so včasih spadale tudi hišne potrebščine; kolovrat in blazine, kozarce, krožnike, mlinček, “kikrce, ki bo treba šparat”, metlo ter druge posode pa je nevesta dobila v dar od sosedov, prijateljev in sorodnikov: tudi te predmete je tašča lepo razporedila na z belim prtom pregrnjeno mizo, tako da so si jih sosedje lahko ogledali. Mladi iz kmečkih družin so se poročali ob sobotah, v nevestini vasi in v času, ko na poljih ni bilo večjih opravil. Pred poroko je moral ženin, ki je prihajal iz druge vasi, nevesto odkupiti, tako je dekletinim “letnikom”, vrstnikom, vaškim fantom, prinesel bučo vina ali vsoto denarja, s katero so potem praznovali. Za poročno obleko sta nevesta in ženin posebej poskrbela, “vsaka družina je oblekla suojga novica”. Zlati “rinki”, poročna prstana, sta navadno kupili priči, zgodilo pa se je tudi, da je imela nevesta “rinko”, ženin pa si jo je moral izposoditi in že dan po poroki vrniti lastniku. Teden pred poroko so nevestine prijateljice organizirale večerjo, dekliščino, navadno na njenem domu, med katero so se tudi v družbi starejših žensk družine spominjale mladih, otroških let, ženin pa se je med fantovščino, ki je potekala v gostilni, s pričo in prijatelji, ponavadi do slabosti napil. Nevestine prijateljice so v tednu pred poroko pripravile vse potrebno za slavolok, “k’luno” ali “porton”, papirnato cvetje in trakove, večer pred poroko pa so fantje šli nabrat brinj ali bršljan, s katerima so “oblekli stare lojtre” in sestavili slavolok, seveda ob spremljavi harmonike in vina. Tisti večer se nevesta ni smela prikazati na prazniku, lahko pa je slonela na oknu, ko ji je ženin zapel podoknico. Na dan poroke je prišel ženin iskat nevesto na dom. Ponekod je bilo v navadi, da so mu pripravili prizorček, igrico: iz hiše je prišla najprej stara gospa in se je predstavila kot nevesta, za njo deklica, pa še grda ženska, le na koncu se je prikazala “ta prava” nevesta, ki se je morala, predno se je s svojim izvoljencem odpravila v cerkev, svojim staršem zahvaliti in jih prositi odpuščanja za vse, kar je zagrešila. V cerkev so se svatje odpravili peš ali z vozovi, kasneje celo z avtobusom, če je bila cerkev daleč. Po obredu, ko sta novoporočenca izstopila iz cerkve, so prijatelji prisotnim metali ‘konfete’, vsi vaški otroci pa so hiteli in jih s tal pobirali, da so se z njimi posladkali. Nato so se vsi svatje napotili na nevestin dom, kjer je mladi par pred pogostitvijo moral opraviti določene naloge – nekatere take stare navade so se ohranile do danes. Ženin je moral najprej nevesto peljati v ‘karjoli’, nato sta morala ‘novica’, s pomočjo prič, s staro žago prežagati debel kos lesa, šele potem pa z rjavimi škarjami prerezati trak pred vhodom na borjač. Sledila je ohcet, poročna gostija, na katero so bili povabljeni sorodniki, prijatelji, župnik, znanci in vaščani – svatje so rekli “gremo na veliku žlicu”. Ponekod je bilo kosilo po poroki na nevestini domačiji, istega dne pa še večerja na ženinem domu. Harmonikar je cel dan veselo igral, novoporočenca sta plesala in se zabavala, morala pa sta tudi piti vino iz “bokala”, nočne posode, ki sta jo dobila v dar od prijateljev, saj v preteklosti nihče ni imel stranišča v hiši.
Gospodinje so se pripravljale na ohcet že veliko pred poroko: shranile so najboljše kose mesa, moko, vino in vse, kar je bilo potrebno. Pri kuhanju so priskočile na pomoč sosede in večkrat tudi poklicna kuharica. Na ohceti so jedli juho, zelje, ‘šalam’, klobase, radič, nekaj sira, piščanca, purana – “pičulata”, seveda krompir in nekaj sladkega – štruklje, “gubance”, ‘kuglofe’. Nona z Ustij mi je pripovedovala, kako žalostna je bila, ker za njeno ohcet ni bilo dovolj denarja za dobro meso. Doma ga niso imeli, zato so kupili nekaj poceni teletine. Meso so spekli, bilo pa je tako trdo in žilavo, da se je stric z njim kmalu zadušil. Nihče ni hotel več mesa, hvala Bogu, pa je bilo dovolj krompirja s čebulo, da nihče od povabljenih ni bil lačen.
KROMPIR S ČEBULO
Sestavine:
1 kilogram krompirja, 1 majhna čebula, 1 žlica domače svinjske masti, 3 žlice olja, sol, poper, 50 g slanine, zrezane na kocke.
Priprava:
V slani vodi skuhamo opran krompir z olupkom. Kuhamo ga približno 20 minut, do mehkega, nato ga vzamemo iz vode in še vročega olupimo. Zrežemo ga na centimeter debele rezine. V večjo ponev damo svinjsko mast, olje, slanino in na drobno zrezano čebulo. Kuhamo, dokler čebula ne postekleni, nato v ponev damo krompir. Solimo in popramo ter dobro premešamo, da se krompir zdrobi, nato dodamo pol zajemalke juhe in na nizkem ognju pražimo dobrih 30 minut. Bog žegnaj!

15.09.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!