Stare jedi v novih loncih (47)

V preteklosti so številne ženske po naših vaseh z mlekom oskrbovale tudi mesti Trst in Gorico, ki sta bili dober trg za njihove kmetijske pridelke. Tedaj so bili še kmetje, večji in manjši, ki so imeli v štali najmanj po dve kravici, ti pa sta skupaj na dan lahko proizvedli tudi do 20 litrov mleka, tako da, če mlekarica ni imela dovolj namolzenega mleka, ga je odkupila od sosedov. Prve mlekarice so vrče in posode, najprej železne, pločevinaste, potem pa aluminijaste, nosile v jerbasu na glavi, ki so ga podložile s svitkom. Tako so nosile od 20 do 25 litrov mleka; če pa so imele večjo količino, so se posluževale kolesa ali vozička. Tudi v Sovodnjah in na Peči je veliko žensk opravljalo ta poklic. 29. novembra 1957, na svoj enaindvajseti rojstni dan, je začel zbirati in raznašati mleko prijazni Frančko Kovic. Gospod Frančko me je prejšnji teden sprejel na domu in s pomočjo žene Dragice obudil spomine na njuno mladost – povedal mi je marsikaj zanimivega o poklicu, ki ga je opravljal vsak dan do leta 1973, saj so v Sovodnjah po odprtju tovarne predelave bombaža kmetje zapustili svoje štale, tako da mleka ni bilo več. K sreči je tedaj Frančko dobil službo na Občini Gorica.
Frančko je bil pri enaindvajsetih že “prestar za mištjir”, tako se je odločil, da bo prevzel službo sosede na Peči, ki je sklenila, da ne bo več raznašala mleka. Po drugi svetovni vojni je bilo pri nas veliko mlekaric in mlekarjev; ko so postali prestari za poklic, so svoje stranke predali drugim mlekarjem in tako tudi gospodu Frančku. Mlekar je vrče najprej nosil obešene na krmilu kolesa, nato pa jih prevažal na motorčku, ki mu ga je sosed kovač prilagodil za prevoz posod. Takrat je prevažal dva vrča po 15 litrov in dva po 12 litrov, kasneje pa, ko je bilo mleka veliko več, je svoj poklic opravljal z avtomobilom “Giardinetto”. Frančko je uporabljal najprej aluminijaste posode, potem pa so mu v mlekarni dali tiste iz cinka. Veliki vrči so bili po 25 litrov in so imeli pokrov. S seboj je nosil “merci” od litra in pol litra, posebna vrča z dulcem, “z nusom”, s katerima je zlival mleko v steklenice ali posode; merco je nosil ob boku, aluminijasta posoda pa mu je puščala črn madež na platneni suknji.
Poklic mlekarja je bil težak: “Ni blo ferji, ni blo bolizni, ni blo nebene škuže. Z burjo, dežjem, z ljidom an snijegom sem šel”! Frančko je bil vsak dan ob 4.30 že v štali, pomolzel je svoji dve kravi, ob 5.30 je že šel z doma – kmetje, ki so živeli blizu njegove domačije, so mu mleko dostavili na dom, k drugim se je moral odpraviti sam. “Sputju”, ko je mleko prevzemal od kmetov in zbiral v velikih posodah, ga je razdeljeval svojim strankam, ki so ga plačevale “sproti, na teden ali na mesec”, vsak dan pa se je ustavil tudi pri ljubi Dragici. Gotovo se ni dolgo zadrževal pri njej, saj ni imel časa, ni maral namreč, da bi ga ljudje čakali in “da se pokvari giro” (kavico in nekaj poljubčkov pa si je le privoščil). Pri delu mu je občasno pomagal mlajši brat, ki mu je sledil s kolesom – zgodilo se je namreč, da je Frančko včasih zbolel, nekega dne pa se je celo poročil!
Tudi s preostalimi mlekarji je bil gospod Frančko v zelo dobrih odnosih: vedno so si med seboj pomagali: če je komu zmanjkalo mleka, mu ga je drugi dal, saj je dobro vedel, da mu bo ob potrebi usluga povrnjena. Tako je sovodenjski mlekar sodeloval tudi z večjo mlekarno v Vilešu, kamor je nosil odvečno količino svojega mleka ali ga po potrebi odkupoval. Mleko je po navadi ostajalo spomladi ali poleti, ko so krave imele teličke in so torej proizvajale več. V tistem letnem obdobju je bilo tudi nevarno, da se zaradi visokih temperatur mleko sesiri, gre “vkop”. Mlekarji so morali zelo paziti, da so kmetje v različne vrče postavljali “frišno” – jutranje mleko, ki je bilo še toplo, in večerno, ki se je že ohladilo, saj, če so mleko zmešali, je spremenilo svojo temperaturo in se je poleti kmalu sesirilo, “ni zdržalo do pudan”! . Iz skisanega mleka so mlekarji doma naredili skuto za domačo rabo, s svežim mlekom pa so gospe kuhale močnik, sladke in slane recepte z rižem ali pa so ga pripravile s polento.
Frančko je moral pri svojem poklicu hiteti, včasih je moral tudi po dva hektolitra mleka razdeliti v najkrajšem času, njegove stranke pa so kupovale najrazličnejše količine. Nekaj več ga je prodajal vaškim pekom, drugi ljudje pa so kupovali tudi zelo majhne količine: spominja se gospe, ki ji je vsak dan prinašal “kvartin in pol” mleka, nekega dne pa mu je celo rekla, da si je z njenim denarjem zgradil palačo. Z gospodom Frančkom so bili “klienti” po navadi zelo prijazni; če je imel čas, so mu skuhali kavico ali dali “bičerin”. Nekatere srečuje še danes in ga vedno lepo pozdravijo in nagovorijo, še ga imajo radi! Povedal mi je, da so mamice, ki niso dojile, “frišno” mleko krave, ki je pred kratkim zvalila telička, razredčile z vodo, v kateri so prej skuhale riž ali ječmen, in ga dale dojenčkom – tako je Frančko s svojim mlekom “zravnov dosti otruk”.
“RAJŽ NA MLJEKI”
Sestavine:
Malo več kot pol litra mleka (po potrebi ga lahko razredčimo z vodo), ščepec soli, približno 70 g riža, sladkor po okusu, naribana čokolada.
Priprava:
V lonec damo mleko, vodo in sol. Ko zavre, dodamo riž in med kuhanjem stalno mešamo, da se ne sprime na dno. Ko je riž kuhan, mu dodamo sladkor, skrbno premešamo in, če je pregost, dodamo še malo mleka. Riž damo na krožnik in potresemo z naribano čokolado (po želji). “Rajž na mljeki” lahko pripravimo tudi v slani različici – namesto sladkorja in čokolade dodamo malo masla in naribanega sira. Bog žegnaj!