Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (26)

Stare jedi v novih loncih (26)

Piše Katja Ferletič / RIŽEVA TORTA

Na naših vrtovih o snegu ni več sledu. Ob sončni svetlobi, ki k sreči te dni že nežno boža naše obraze, ko si privoščimo sprehod po mestu ali v naravi, že občutimo žgečkajoč učinek, ki ga ima svež, še zimski zrak na naše telo in našo dušo: pomlad že prihaja. Ponekod so vidni sledovi lenega prebujanja rastlin, ki počasi zelenijo, pri nas pa že občudujemo bele preproge drobnih cvetk, preprostih zvončkov.
Navadni mali zvonček raste v večjih skupinah in takoj zatem, ko se umakne zadnji sneg, prekrije vlažna rastišča v polsenci. Znanstveno ime za zvonček je galanthus nivalis. Beseda “galanthus” izvira iz dveh grških besed “gala”- mleko in “anthos” – cvet, “nivalis” pa se nanaša na zelo zgodnje cvetenje te rastline, ki vzklije, ko je zemlja še prekrita s snegom. Iz čebulice poženeta dva sivozelena lista, neolistano steblo pa nosi kimast cvet, ki ima obliko zvončka in je sestavljen iz treh koničastih zunanjih listov ter treh krajših izrobljenih notranjih listov. Zunanji cvetni listi so popolnoma beli, notranji pa so krajši in imajo na koncu zeleno liso. Navadni mali zvonček je eden najbolj znanih znanilcev pomladi. V svetovni literaturi lahko najdemo številne sledove o tej drobni cvetki. Ponekod je zvonček imenovan “jutranja zvezda” prav zaradi njegovega zelo zgodnjega cvetenja že na začetku novega leta. Tudi v starih krščanskih in poganskih verskih obredih so ga večkrat omenjali. Bil naj bi sveta in simbolna rastlina, za kristjane vezana na praznik svečnice (2. februar), npr. na Irskem, pa na poganski zimski praznik Imbolc (1. februar) – bela barva zvončka je obenem spominjala na čistost mlade boginje in na mleko, ki hrani jagnjeta. Med različnimi legendami je tudi zgodba o Adamu in Evi, povezana z zvončkom: Eva, pregnana iz raja, je bila popolnoma obupana, saj se je z Adamom znašla na temni in ledeni zemlji, tedaj pa se jima je prikazal angel, ki ju je potolažil in jima obljubil, da bo tudi tam prišla pomlad. Da bi ju angel prepričal, je nekaj snežink, ki so se spuščale na nerodovitna tla, spremenil v zvončke. Cvetke so jima vrnile moč in upanje v prihod boljših časov. Veliko je legend in zgodb o tej rastlini, skupnega pa imajo to, da je zvonček simbol upanja in tolažbe, prehoda iz boleče stiske v nov začetek, novo življenje.
Naši ljudje so na zvončke od nekdaj zelo navezani. Učiteljica Nadja, ki ljubeče skrbi za mojo hčerkico v sovodenjskem vrtcu, mi je povedala, kako rada je vedno obučudovala zvončke, ki so že zelo zgodaj v letu pobelili bregove Vipave v Rupi, njeni rojstni vasi. Prav na tistem kraju je tekla meja med Italijo in nekdanjo Jugoslavijo, nadzorovale pa so jo oborožene straže. Seveda so bili zvončki ob meji najlepši in otrokom je bilo strogo prepovedano se jim približati, oni pa so ubogali. Nekega dne je prišla k Nadjini družini na obisk sorodnica, sestra notredamka, z njo pa še skupina drugih sester. Občudovale so lepe bregove reke in nič hudega sluteč začele nabirati zvončke na jugoslovanski strani meje. Ko jih je Nadjina mama zagledala, je zavpila, naj se vendar premaknejo in oddaljijo od meje. V nenadnem preplahu so sestre začele bežati in pri tem ustvarile komičen prizor, ki je kljub nevarnosti spravil marsikoga v smeh.
Bregovi reke so tudi za našo domačijo že popolnoma v cvetju. Dekleta so pri nas zvončke nekoč rada nabirala, vezala v šopke in jih prodajala v Gorici in Gradišču na tržnici, s skromnim zaslužkom pa si počasi pripravljala balo. V starih časi so v Sovodnjah zvončke imenovali brnjavke, ta beseda pa izhaja iz glagola brneti (zvončkljati, zvoniti). Tudi naša nona se spominja, kako so ji bile te drobne cvetke vedno pri srcu. Že v otroških letih je v pozni zimi rada zahajala k reki in pazljivo opazovala, kdaj bo zagledala prvi cvet. Ko ga je našla, ji je srce vsakič poskočilo od sreče! Na krajih, kjer je sonce dlje sijalo na mrzlo zemljo, so zvončki pokukali na dan že ob koncu januarja. Otroci so se radi po pouku v skupinicah odpravljali “na izlet” k Vipavi in tam nežno in skrbno nabirali cvetke in pri tem pazili, da stebelc niso ranili. Nabrani cvetovi so morali biti vsi enako visoki, ob te so dali še kakšen listek bršljana in jih zvezali v šopke, ljubeče darove za mamo, učiteljico ali Mater Božjo. Radi so prepevali: “Mamica moja, zvončki so zate, tudi marjetke. Vzemi še mene v šopek med cvetke. Primi za lička, pa me poljubi, petkrat, šestkrat, kol’kor želiš. Mamica moja, zakaj se smejiš”?
Zvončke so vsi cenili in najmlajši so se radi fotografirali med njimi. Še danes so fotografije med cvetjem za nono najlepši spomini. Včasih mi pripoveduje, kako jo je njena mama učila risati zvončke: najprej je morala začrtati dolg pecelj, na dnu dva šilasta lista, zvonček je moral imeti upognjen “vrat”, nato pa cvet z zelenim polkrogcem na vrhu in tremi belimi lističi. Zvončke so včasih dali v črnilo in začudeno opazovali, kako se je bela barva kmalu magično spremenila v svetlo modro. Radi so jih sušili v knjigah in jih imeli tako za spomin, nosili so jih tudi pokojnim na grobove in velikokrat so gospodinje z nežnimi, snežno belimi cvetovi okraševale domače pecivo in torte. Tudi naša nona pravi, da ji je mama za rojstni dan, na začetku februarja, vsako leto pripravljala torto, katere površino je lepo okrasila s sladkorjem in z zvončki. Po navadi je bila to preprosta, a zelo okusna riževa torta, ki je slavljenko in ostale otroke povsem razveselila.
RIŽEVA TORTA
Sestavine:
750 ml mleka, 1 kozarec vode, 150 g sladkorja, 200 g riža, 150 g masla, 2 celi jajci, 2 rumenjaka, 2 beljaka stepena v trd sneg, 20 g rozin, sol, limonina lupina, vanilija, sladkor za posip.
Priprava:
V kozico zlijemo mleko in vodo s ščepcem soli in v tekočini kuhamo riž približno 12 minut. Rižu nato dodamo sladkor, vanilijo in limonino lupino. Premešamo in pustimo, da se skoraj popolnoma ohladi, nato vmešamo maslo, 2 celi jajci, 2 rumenjaka, rozine in sneg iz dveh beljakov. Pridobljeno maso prenesemo v model za torte, ki smo ga prej namazali z maslom in potresli s krušnimi drobtinicami. Pečemo približno 45 minut na 175-180 stopinj. Ko se torta ohladi, jo potresemo s sladkorjem v prahu, zrežemo in serviramo. Bog žegnaj!

17.02.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!