Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (21)

Stare jedi v novih loncih (21)

Piše Katja Ferletič / POTICA NONE VIKTORIJE

Smo že tik pred Božičem. Doma sem s svojima povsem navdušenima in božično razpoloženima otrokoma pripravila jaslice in okrasila božično drevesce. Če bi njiju ubogala, bi drevesce postavili že meseca novembra, saj sta želela, da bi se pod njim že tako zgodaj začeli zbirati pisani paketi. Žal pa sta morala počakati in paketov ne smeta preveč otipavati: nič dvigovanja, mečkanja, ugibanja, le imena na njih lahko prebereta. Kako kruto in dolgo je to čakanje na Božič!
Za vse nas, otroke in odrasle, so prazniki čas ne samo za obdarovanje in pojedine, pač pa tudi za druženje, čas toplih družinskih trenutkov, objemov, poglobitve vase, čas za obujanje tradicij in obredov in čas za ustvarjanje novih navad. To je obdobje, ko, kljub predbožičnemu stresu v službi, mrzličnemu nakupovanju in neskončnim vrstam v trgovinah, skušamo ustvariti dragocene trenutke s svojimi najbližnjimi. Pred nekaj dnevi je prišla k meni na kavico mama Slavica. Ob motečem kričanju otrok in njunih neprestanih vsiljivih zahtevah in vprašanjih se nama je le uspelo pogovarjati. Govorili sva o starih družinskih navadah, ki so jih imeli za Božič doma na Ustju na Vipavskem, v njenem rojstnem kraju, in mama se je takoj spomnila na čudovite jaslice nonota Jožeta. Priznati moram, da se nonota slabo spominjam. Zapustil nas je, ko sem bila še otrok, zadnja leta pa je bil hudo bolan, tako da je večina mojih spominov žal vezana na žalostne podobe bolezni, v mami pa je čisto živ, pozitiven in barvan spomin na njegovo pripravljanje na Božič. Nono je jaslice dokončal teden dni pred Božičem. Pripravil je zelo velike in lepe na hodniku pred spalnimi sobami, tako da so morali vsi tisti, ki so si jih želeli ogledati, nujno po škripajočih se strmih lesenih stopnicah v drugo nadstropje majhne hišice. Stopnice so bile res strme, a vsi so rade volje stopili do jaslic in si jih z občudovanjem ogledovali. Mah je nono nabral že vsaj teden prej, moral je biti čist, brez zemlje, suh, lep, brez nobene nitke trave. Pastirčke je kupil že prvo leto, ko sta se z nono vselila; bili so veliki iz gipsa, živahno pobarvani, a, ker so bili tu pa tam malo obtolčeni in oškrbljeni, jih je dal slikarjem, ki so tedaj krasili vaško cerkev, da so jih popravili. Štalico v obliki votline je sestavil iz majhnih kamenčkov in cementa, nekaj posebnega pa so bile palme: debla so bila iz 2 cm velikih zamaškov iz plutovine, ki so bili nataknjeni na “drat” (žico), pobarvani in pritrjeni na stojalca, palmovi listi pa so bili izrezani iz pločevinaste tube paradižnikove mezge. V jaslicah je bilo več hišk, vasic, cest, celo “javna zunanja razsvetljava” je bila. Nono je sam uredil električno napeljavo za jaslice in drevček: “drate” je povezal na stikala in ta postavil v staro plastično škatlico za svinčnike, ob vsakem stikalu pa je bil napis, tako da je bilo jasno razvidno, kaj vsak gumb prižge. Jaslice je pripravljal vsaj dva tedna, skrit za visoko pritrjeno rjuho, tako da ni nihče videl, kako je delo potekalo. Na božično smrečico je najprej pritrdil lučke, nato pa so lahko otroci nanjo obesili večje, podolgovate bombone, ki so bili zaviti v bel papirček s cofki na konceh in nato še v barvan aluminijast ovoj. Ovoji so bili zlati, srebrni, rdeči, zeleni in temno modri – iz zlatih sta si mama in teta potem izdelovali prstančke. Nono je na drevček obesil tudi dragocene okraske iz pihanega stekla: srčka, balončke, storže, zvončke in štiri večje žogice, ki so morale viseti zelo na visokem, daleč od neubogljivih prstkov malih, nemirnih škodljivcev. Jaslice so bile povsem nonotovo opravilo, na veliki krščanski praznik pa se je pripravljala celotna družina. V maminem srcu je še posebno ostal spomin na njeno nono Viktorijo, ki je z jerbasom na glavi zgodaj zjutraj prihajala “z Britha” k njej “na Frtunovže”, kot se je reklo zaselku, kjer je stala mamina hiša. Nona je bila majhna ženica, z dolgimi, čisto belimi lasmi, zvezanimi v kito in pritrjenimi na tilniku pod robcem. V jerbasu je nosila moko, maslo in orehe – dva dni pred Božičem je prihajala peč potice za celotno družino v veliko krušno peč, ki jo je dal zgraditi nono Jože, po poklicu pek. Nona Viktorija je ob velikem občudovanju moje mame in tete vse sestavine stehtala in jih pripravila na mizi na leseni deski. Testo je zamesila v veliki emajlirani posodi in pustila, da je vzhajalo, medtem pa je pripravila nadev. Po kosilu, navadno je bila tudi takrat na jedilniku “mineštra”, je nona sama zanetila ogenj v peči. Potice je postavila v lončene pekače in emajlirane kozice, pripravila jih je najmanj pet, pri tem pa še več štruc sladkega kruha in v dveh “izmenah” je vse spekla. Ko so bile potice pečene, jih je vzela iz peči in po desetih minutah obrnila na leseno desko. Dišalo je po nebesih. Otroci so bili popolnoma iz sebe od veselja, radi so preživljali čas v nonini družbi in, ker potic do polnočnice se ni smelo jesti, so bili še posebno hvaležni, ker jim je nona posebej, tik ob vratih peči, iz ostankov, namenoma spekla majhno štručko – potičko.
Kako topli, sladki in domači so ti spomini. Ob maminem pripovedovanju sem spoznala nono Viktorijo ter natančnost in kreativnost nonota Jožeta. Prepričana sem, da je Božič odlična priložnost za skupno doživljanje pozitivnih občutkov in obujanje spominov na drage osebe, ki jih ni več ob naši praznično odeti mizi, a se jim v onstranstvu gotovo “hlipa”.
POTICA NONE VIKTORIJE
Sestavine za dve kilogram in pol težki potici:
Za testo potrebujete 550 g moke, 120 g masla, 200 ml mleka, 3 velike žlice sladkorja, 30 g kvasa, 2 jajci, 1 vanilijo, lupino ene limone, ščepec soli.
Za nadev pripravite 350-400 g mletih orehov, 200 ml smetane za kuhanje, 100 ml mleka, 200 g “ocvibi” (rozin), 80 ml ruma, 2 veliki žlici kakava, 1 vanilin sladkor, ščepec soli. Za premaz testa: 100 ml smetane, 1 jajce, 3 žlice marmelade.
Priprava:
V skodelici zmešamo kvas, eno žlico sladkorja, 100 ml mleka in dve žlici moke ter pustimo na toplem, da vzhaja in da se količina podvoji. V veliko skledo damo presejano moko, v jamico na sredini damo stepena jajca s soljo, mleko s sladkorjem, raztopljeno in ohlajeno maslo ter vzhajan kvas. Z leseno kuhalnico zgnetemo testo kar v skledi, nato ga damo na mizo in gnetemo, da postane elastično in se ne lepi. Oblikujemo kepo testa in pokrito s čisto kuhinjsko krpo pustimo vzhajati na toplem vsaj pol ure, da podvoji svojo velikost, medtem pripravimo nadev.
Zmeljemo orehe. Segrejemo smetano, mleko in sladkor, da skoraj zavre, in tako vroče zlijemo na orehe, da jih oparimo. Dobro premešamo. Dodamo “ocvibi”, namočene v rumu, in ostanek ruma, ščepec soli, nastrgano limonino lupino, kakav in vanilin skadkor. Vse sestavine dobro premešamo, nato pa pripravimo premaz za testo: stepemo 1 jajce, dodamo smetano in marmelado in ustvarimo gosto kremo.
Vzhajano testo razdelimo na dva dela. Razvaljamo na debelino 0,5 cm in namažemo s premazom. Polovico nadeva namažemo po površini testa in pustimo dvocentimetrski rob na testu. Previdno zavijemo potico in jo damo v okrogel pekač, ki smo ga prej namazali z maslom in potresli z drobtinami. Oblikujemo še drugo potico in obe pustimo vzhajati še pol ure na toplem. Preden damo potici v vročo peč (175 stopinj Celzija), jih premažemo s stepenim jajcem. Pečemo 45-50 minut, nato potici vzamemo iz peči in jih po 15 minutah zvrnemo na pladen in pustimo, da se ohladita, nato lahko serviramo.
Na koncu še: Bog žegnaj in naj bo vaš Božič poln dobrot, sladkih potic in dobrih ljudi!

22.12.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!