Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (18)

Stare jedi v novih loncih (18)

Piše Katja Ferletič / “TRIPE”

Smo že pri koncu novembra in božično vzdušje se je v polni meri pričelo tudi na naših koncih: na Goriško prihaja Andrejev sejem, tradicionalna poulična prireditev, ki vsako leto poživlja mestno središče in je danes poznana predvsem po adrenalinskih atrakcijah in vrtiljakih, stojnicah s hrano, z “mandulati”, “fritellami” in drugimi sladkarijami ter raznovrstno kramo. V času sejma so glavne ulice mesta zaprte za promet in stojnice se vijejo po mestnem središču. Korenine sejma segajo v srednjeveški čas; posvečen je sv. Andreju, ki ga praznujemo 30. novembra, sledijo pa mu dnevi praznično obarvanega decembra z božično-novoletnimi praznovanji in nizom ostalih prazničnih prireditev v mestu. Nekoč je sejem trajal celo 15 dni in se je pričel prvi ponedeljek po godu sv. Andreja. Bil je neke vrste kmečki sejem, na katerem so ljudje kupovali in prodajali tudi živino. Vsak mestni trg se je tedaj razlikoval od ostalih po vrsti ponudbe: imeli smo lončarje, klobučarje, prodajalce tekstila, peke, obrtnike s svojo suho robo in lesenimi izdelki, ulične muzikante in slikarje. Tudi v preteklih desetletjih je bil sejem vsako leto dobro obiskan; kar trlo se je ljudi. Na stojnicah niso prodajali, kot danes, plastične šare ali “magičnih” predmetov, ki naj bi bili nujno potrebni v gospodinjstvu, pač pa na sejmu so si gospe rade kupovale copate, čevlje, novo metlo ali občasno tudi kako novost ali poseben kuhinjski pripomoček, ki je navadno, po prvem tednu uporabe, pozabljen obležal v omari. Izbira blaga na sejmu je bila dobra, čeprav so trgovci glede na konkurenco, ponudbo in povpraševanje kar preveč prosto oblikovali cene. Nekateri sejemski trgovci in obrtniki so na enem koncu tedna prodali več kot v trgovini v enem ali dveh mesecih, med drugim so poznali navade in potrebe ljudi in jim tako izdelke prilagodili. Nekoč so prihajali z vozovi, ki so jih vlekli konji ali voli, danes pa se že cel teden pred sejmom po mestu kar tre množica večjih in manjših kombijev. Otroci so bili tudi v preteklosti navdušeni nad pisanimi barvami in ropotanjem vrtiljakov oz. “ringlšpila” oz. “karočk”. Igrali so na “Mačka v žaklju”, neke vrste srečelov s sicer zelo skromnimi nagradami. Nekatere otroke so mamice razveselile in so jim kupile pisane papirnate figurice, ki so jih morali doma prilepiti na lepenko (uporabljali so doma narejeno lepilo iz moke in vode) in nato izrezati. Celo sladko “fritello” so si včasih privoščili, bila pa je ogromna in mastna, tako da so jo le s težavo v celoti pojedli. Fantje so se radi preizkušali v streljanju na tarče, ni manjkalo niti pečenega kostanja in pisanih balončkov, ki so po navadi nesrečno odleteli visoko v nebo.
Tudi jaz sem kot otrok nestrpno čakala Andrejev sejem, mestne božične lučke, vonj po “mandolatu”, “fritellah” s čokolado in ostalih sladkih dobrotah ter možnost zabave na vrtiljakih. Navadno sem s starši sejem obiskala v soboto zgodaj zjutraj, ko se je še dalo hoditi med stojnicami, v ponedeljek, ko smo otroci morali v šolo, pa sta se mama in tata vrnila, saj sta imela takrat veliko možnosti, da sta med stojnicami srečala tudi svetega Miklavža, ki je kupoval darila za pridne otroke. Za naš obisk sejma sem imela navadno možnost izbire: starši so mi lahko kupili igračko ali pa mi plačali krog na vrtiljaku. Težko je bilo izbrati … Že cel teden pred sejmom sem “tuhtala”, kaj naj bi, končno pa sem vedno zelo racionalno izbrala igračko, ki ni “minljiva” kot krogec na vrtiljaku. Ker sem bila tako pridna, skromna in ubogljiva deklica in nikoli nisem sitnarila, me je po navadi tata kljub vsemu pospremil tudi na kak vrtiljak. Spomnim se hiše strahov in čarovnic ter steklenega labirinta – verjetno edini dve ponudbi, ki jih na sejmu najdemo še danes. Po obisku vrtiljakov in stojnic smo navadno šli na malico. Zatekli smo se v gostilnico, kjer je tata naročil polpete in kozarec vina, z mamo in bratcem pa smo pili čaj. Tata je vsako leto pripovedoval, kako se je navadno, kot mlad fant, najraje segrel s krožnikom vročih “trip”, naša malica s polpetami pa je postala prava družinska navada. Mraz spremlja Andrejev sejem že skoraj tradicionalno. Prav pride prodajalcem šalov, rokavic in kap, ki na račun nizkih temperatur prodajo kak izdelek več, in seveda gostincem, saj je sejem v preteklosti ljudem pomenil tudi družabno srečanje in veliko se jih je po dolgem sprehajanju med stojnicami, kot jaz z družino, rado zateklo v bare ali gostilne. Iz teh prostorov so se dvigovali živahni glasovi klepetavih in dobro razpoloženih ljudi, dišalo pa je po topli, vabljivi hrani, ne samo po polpetah, pač pa še posebno po mineštrah, klobasah in golažih in, kot se spominja moj tata, po “tripah”, ki so navduševale marsikoga.
“TRIPE”
Sestavine:
1 kg kuhanih “trip”- vampov (lahko že narezanih), polovico čebule, 1 strok česna, 1-2 žlici paradižnikove mezge, 1-2 žlici moke, 2 žlici olivnega olja, 1 lovorov list, vejica timijana, šopek peteršilja, pol kozarca belega vina, sol, poper (ali sladka paprika), košček slanine ali pršuta, voda.
Priprava:
Na olju popražimo sesekljano čebulo in cel česen (kasneje ga odstranimo), tako da porumenita. Dodamo pršut ali slanino, mezgo in kuhane “tripe”. Posebej zavremo vino, da alkohol izhlapi in ga nato vlijemo v “tripe”. Dobro premešamo in še malo popražimo, dodamo toliko vode, da jih prekrijemo, sol, poper, lovorov list, timijan in polovico sesekljanega peteršilja. Pokrito kuhamo približno eno uro.
Posebej v majhnem lončku zmešamo dve žlici moke z vodo in zmes vlijemo v “tripe” (nekateri namesto vode uporabijo zriban kruh). Dodamo še ostali peteršilj in še malo pokuhamo, pri tem pa dobro pazimo, da se “tripe” ne zažgejo.
“Tripe” so boljše, če malo počivajo in če jih pred serviranjem potresemo z naribanim sirom. Bog žegnaj!

01.12.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!