Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (14)

Stare jedi v novih loncih (14)

Piše Katja Ferletič / KRUH Z GROZDJEM AMERIKANA

Prvega novembra obhajamo kristjani že več kot 1200 let praznik Vseh svetih, saj so že od začetka krščanstva verniki praznovali godove posameznih apostolov in mučencev, v času pa je število svetnikov tako naraslo, da ni bilo več mogoče se spominjati vsakega posebej v bogoslužju. Na praznik vseh svetnikov naj bi se spomnili na vse svetnike, ki jih med letom v čaščenju opustimo. Za vse navadne ljudi pa je ta praznik skupni veliki dan vere, upanja in ljubezni, priložnost, da se spomnimo predvsem naših dragih rajnih, naših malih, preprostih, navadnih ljudi. Spominjamo se naših mater in non, ki so celo življenje namenjale svojim otrokom in družinam, naših mož, ki so s trudom služili kruh in so s svojimi žuljavimi rokami znali tudi nežno pobožati svojega otroka po obrazu. Spominjamo se tudi številnih mladih in otrok, ki jih je Bog predčasno poklical k sebi, pa tudi bolnih, zapuščenih, tistih, ki so bili vajeni trpljenja in so končno našli odrešenje v nebesih. Za vse nas in za tiste, ki so živeli v enakem svetu kot mi, so bili Vsi sveti zelo pomemben praznik.
Od nekdaj je pri nas navada, da 1. novembra obiščemo grobove pokojnih, jih okrasimo s cvetjem in na njih prižigamo sveče. Tudi v preteklosti je bila zjutraj maša, pri kateri so peli in molili za rajne, popoldne, navadno ob 15. uri, sta bili še molitev in procesija na pokopališče. Vsi so molili, cerkveni zbor je lepo pel, vsak je šel k družinskemu grobu, se tam pridružil drugim sorodnikom in čakal, da je prišel mimo župnik, ki je vsak grob posebej blagoslovil. Grobovi so bili v preteklosti okrašeni na preprostejši način, s krizantemami, ki so jih gospe gojile v domačem vrtu, in z eno ali kvečjemu dvema svečkama. Krizanteme so gospodinje presajale maja, med poletjem so poganjke skrbno čistile, da so iz rastline pognali lepši cvetovi, in pred prvim mrazom so jih skrbno pokrile z najlonom, da jih slana ne bi pokvarila. Pred praznikom so najlepše krizanteme prodale na “placu” v Gorici ali Gradišču, tiste manj lepe so podarile sosedom in prijateljem za grobove njihovih najbližjih. Gospe so cvetje gojile z veliko ljubeznijo, izbirale so sadike različnih barv in z veseljem preizkušale nove sorte. Če je bilo meseca oktobra posebno mraz, so rože pobrale že pred praznikom in jih spravile na toplo, da so se cvetovi popolnoma razprli.
Po popoldanskem obredu na pokopališču med krizantemami so otroci hodili “pomagat moškim zvonit”, zvečer pa so se vrnili, da bi opazovali lepo gorenje svečk: pravili so, da, če je plamen pokončen, pomeni, da je pokojnikova duša že v nebesih, če pa plamen nemirno plapola, je duša še v vicah. Doma so žene v kozarec nalile vodo in olje ter vanj dale tudi “dušco”, ki so jo prižgale in postavile na okno, da je gorela za vse rajne. Nekoč so ljudje verjeli, da se 1. novembra ponoči pokojni res vračajo na zemljo med žive na obisk in lučka na oknu jim je bila v pomoč, da so našli pot do svojega doma. Na ta veliki krščanski praznik so morali ljudje ostati doma, šli so lahko samo v cerkev in na pokopališče, prepovedana sta bila smeh in zabava, kvečjemu so lahko obiskali sorodnike in šli z njimi do grobov. Ko so se premraženi vrnili s pokopališča, so po domovih pekli kostanj in pili čaj ali rebulo. Kostanj so pekli na “špargertu” v posebni ponvi, katere dno so preluknjali z žebljem, v pričakovanju na obiske pa so gospodinje zjutraj spekle kruh s črnim, dišečim, okusnim domačim grozdjem, sorte “amerikana” (ponekod znano kot “izabela”). V nekaterih vaseh so namesto kruha na ognjišču ali pozneje “špargertu” pekli pogače, pri nas pa je bila navada peči kruh s tem grozdjem, ki so ga vsi imeli doma. To je bil zelo aromatičen kruh iz rdeče-modrega namiznega grozdja z debelimi jagodami, ki so ga uporabljali za vino, sokove in marmelade. Grozdje amerikana je še danes odporna trta, ker ne potrebuje škropljenja in je ne napadajo bolezni, je trta, ki so jo nekoč uporabljali za brajdo, latnik. Grozdi te sorte so na latniku ostali do zime ali vsaj do praznika Vseh svetih, kruh z grozdjem pa so gospe podarile tudi otrokom, ki so od hiše do hiše hodili po “vahtič”.
KRUH Z GROZDJEM AMERIKANA
Sestavine:
700 g moke, 1 žlička soli, 25 g kvasa, 1 limona, 50 g masla, 1/4 litra z vodo razredčenega mleka, 50 g sladkorja, približno 400 g grozdja.
Priprava:
V lonček vlijemo 20 ml mlačnega mleka, dodamo mu 2 žlički sladkorja in kvas, dobro premešamo, da se kvas raztopi, in pustimo vsaj 15 minut, da vzhaja. V drugo, večjo posodo damo ostalo mleko, sladkor in maslo. Moko dodajamo počasi, nato še sol in zribano limonino lupinico. Testo dobro vgnetemo, mešamo toliko časa, da postane masa lepo gladka, nato razdelimo na dva hlebčka in pustimo, da vzhaja vsaj eno ali eno uro in pol. Testo potem z rokami malo razširimo, nanj pa posujemo pomokane grozdne jagode, ki smo jih prej razpolovili in iz katerih smo pobrali peške (nekoč so pustili jagode kar cele). Tako raztegnjeno testo dvakrat prepognemo in zavijemo v obliko štručke, pustimo, da vzhaja še eno ali dve uri, nato pa približno 45 minut pečemo na 175 stopinj Celzija. Ko se kruh ohladi, ga zrežemo na rezine in serviramo, naj bo za Vse svete ali katerikoli drug dan. Bog žegnaj!

03.11.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!