“Srečanje s papežem Frančiškom je pustilo v meni globok pečat”

Francesco je prvi izmed osmih otrok družine Vitale, ki živi na Ceglem pri Plešivem. Pred dobrim mesecem se je udeležil Svetovnega dneva mladih; izkušnja v njem očitno pustila globoko sled. Zahvaljujemo se mu, da je našim bralcem daroval tako dragoceno pričevanje.

Izkušnja letošnjega Svetovnega dneva mladih zate ni bila nova … Kdaj si že bil na podobnem srečanju in kaj ti je od njega najbolj ostalo?
Imel sem priložnost udeležiti se prejšnjega Svetovnega dneva mladih v Madridu s papežem Benediktom. Bila je res zelo lepa izkušnja in prvič v svojem življenju sem imel možnost se soočati z večmilijonsko množico. Bilo je res vznemirljivo. Najbolj pa mi je bilo všeč srečanje s papežem. Žal sem bil predaleč od odra, da bi ga videl, toda čutil sem, tako kot vsi ostali mladi, kako nam je blizu. Najbolj sem čutil njegovo bližino, ko je razsajala na polju Quatro vientos močna burja, ki je razgrnila bližnje šotore. Kljub temu smo vsi ostali skupaj, enotni v Gospodu. To je bilo res veliko znamenje za cel svet. Mladina, ki kljubuje vetru, zato ker je Bog z njo in jo vodi skozi nevihto. Vsi z enim in istim ciljem: slediti Gospodu. Tisto srečanje s Kristusom je bilo zame začetek neke poti, na kateri sem bil poklican biti kristjan in Kristusov pričevalec. Romanje mi je zelo pomagalo v odnosih z ljudmi, s samim sabo in z Bogom. Pripomoglo je k temu, da sem si začel postavljati bistvena življenjska vprašanja: Kdo sem? Kam grem? Zakaj živim? Kakšen smisel ima moje življenje in kako vem, da me Bog ljubi? Potovanje je bilo kar drago, predvsem za desetčlansko družino, v kateri dela samo oče. Toda kljub temu mi je Božja previdnost pomagala, da sem se lahko udeležil srečanja.
Pa preidimo k letošnjemu dogodku: koliko časa si bil v Braziliji? S kom si šel? Kakšen je bil program prvih dni?
Na ta SDM sem se odpravil z veselim srcem, vedoč, da me bo Gospod še enkrat presenetil. Težko sem čakal na to srečanje, ker sem se začel med letom spraševati: Kakšen smisel ima moje življenje? Zakaj me je Bog ustvaril in kaj želi od mene? Pričakoval sem, da mi bo Bog spregovoril in da mi bo pokazal pot, za katero me pripravlja.
Za to srečanje pa sem se moral preizkusiti tudi z denarjem, saj je potovanje stalo veliko več kot prejšnje v Madridu. Tudi tokrat me je Bog presenetil, na koliko različnih načinov mi je On prišel naproti in naredil je vse, da bi lahko šel. Tako sem se odpravil v Brazilijo z veliko željo v sebi, da bi me Bog razsvetlil glede mojega poklica. Sedem let je že minilo, odkar sem se odločil za Neokatehumensko pot. Pot se je rodila v Španiji kot sad Drugega vatikanskega koncila, in sicer kot “itinerarij katoliške vzgoje”. V tem gibanju so skupnosti, ki skušajo živeti kot Sveta Družina iz Nazareta, v ponižnosti, preprostosti in slavljenju, kjer je bližnji Kristus. Tako sem se na SDM odpravil s skupino mladih iz Neokatehumenske poti Gorice in Vidma (približno 110 ljudi). Odpotovali smo 15. julija z letališča v Ronkah proti Rimu in od tam pa v Brazilijo. Vrnili smo se 2. avgusta. Katehisti, ki so nas vodili, so bili pred tem že dvajset let v Braziliji v misijonu, tako da so nam res celovito prikazali Brazilijo. Romanje smo začeli v mestu Curitiba, južneje od S. Paola, kjer so nas sprejele tamkajšnje družine (z Neokatehumenske poti). Nikoli nisem videl tako veselih in gostoljubnih ljudi. Romanje je bilo res pestro in naporno, vendar smo se vrnili domov veseli. Vreme je bilo prvi teden kar mrzlo, saj je bila temperatura okrog pet stopinj. V Curitibi me je sprejela na svoj dom enajstčlanska družina in je poleg mene vzela še drugih dvanajst fantov. Vsakdo bi mislil, da imajo veliko hišo, vendar verjemite mi: nisem videl še tako skromne hiše. Vsi skupaj smo imeli le eno stranišče in si lahko mislite, kakšna je bila vrsta. V petih dneh, ki smo jih preživeli v Curitibi, smo si ogledali muzej Oscarja Niemerja, botanični vrt in zoološki vrt, pa še eno največjih tržnih središč Južne Amerike. Največje doživetje pa je bilo oznanjevanje po ulicah. Eden izmed glavnih ciljev Neokatehumenata je sicer Nova evangelizacija, predvsem tistih najbolj sekulariziranih območij sveta. Tako smo tudi mi izkoristili to romanje, da smo po cestah oznanjali Božjo ljubezen. Hodili smo po glavnih ulicah in trgih s kitarami in bobni. Nekateri so peli in plesali v krogu, drugi pa so v dvojicah šli do ljudi, ki so jih srečevali, in se pogovarjali z njimi. To je bilo vsem znamenje, da je Cerkev živa in da je potrebna neka prenova. Veliko ljudi nas je zavrnilo, mnogo pa je bilo takih, ki so nas pazljivo poslušali. Tudi sam sem doživel izkušnjo srečanja s Kristusom, kljub težavam v sporazumevanju in nepoznavanju portugalščine smo oznanjali v italijanskem, angleškem in španskem jeziku. Oznanjevanje Vesele novice je potekalo tudi v vseh drugih mestnih središčih, v katerih smo se ustavili.
Ker smo imeli na razpolago več časa, smo si lahko ogledali tudi nekatere turistične zanimivosti. Obiskali smo znamenite slapove Iguazu, tako z brazilske kot z argentinske strani; prepotovali smo pokrajino Parana' in Mato Grosso ter se udeležili safarija po brazilskih fazendah. Ogledali smo si tamkajšnje živali: capibare, številne ptice in papige; lovili smo piranhe in jih dajali krokodilom, ki so plavali okrog našega čolna. Pred papeževim srečanjem smo imeli priložnost si ogledati celotno mesto Rio: plaže, goro Corcovado s kipom Kristusa Odrešenika ter številne druge arhitektonske in naravne znamenitosti.
Odmevnih srečanj s svetim očetom v Riu je bilo več (Marijino svetišče Aparecida, favelas, bolnišnica sv. Frančiška, rožni venec, bdenje, slovesna maša na plaži Copacabana itd.). Katerih si se udeležil ti?
Udeležil sem se bdenja na plaži in sklepne svete maše s papežem.
Kaj se ti je najbolj vtisnilo v spomin in je bilo za tvojo osebno rast najpomembnejše?
Romanje in srečanje s papežem Frančiškom sta pustili v meni globok pečat. Papež je govoril z mladimi z izredno preprostostjo, vendar so se njegove besede globoko zakoreninile v nas. Najbolj so me prevzele besede med sobotnim bdenjem, ko je rekel, da smo mladi polje vere, polje, kjer je Bog sejalec in položi seme v naše življenje. Poklicani smo biti polje setve, Kristusovi atleti, graditelji lepše Cerkve in boljšega sveta. Vrh vsega pa je bil stavek nedeljske pridige: “Pojdite brez strahu in služite”. S temi besedami me Gospod nagovarja, da se mu prepustim in izročim svoje življenje v njegove roke. On je namreč tisti, ki ima moč spremeniti moje življenje in dati poln smisel moji eksistenci. Papež Frančišek je nas, mlade, pozval, naj hrepenimo po velikih idealih. Kdor je v Kristusu, je novo stvarjenje in je poklican k temu, da ima nov odnos z Bogom, in sicer kot božji sin.
Izredno lepo je bilo srečanje z ustanoviteljem Neokatehumenske poti, Kikom Argüellom. Na vsakem SDM se dan po sklepni maši s papežem nadaljuje s posebnim srečanjem za odkrivanje duhovnega poklica (t. i. “incontro vocazionale”), ki ga vodi ustanovitelj skupaj s številnimi škofi in kardinali. Srečanje je bilo v Riocentru in prisotnih je bilo okrog 100.000 mladih iz vseh neokatehumenskih skupnosti sveta. Po številnih pozdravih in govorih nam je Kiko oznanil kerygmo oz. veselo novico, novico rešitve in upanja. Povabil je mlade, naj se prepustijo Bogu in naj odgovorijo na Božji klic. Na tem srečanju sem res videl uresničitev tistega, kar pravi prerok Izaija: “Zbral bom vse narode in jezike. Prišli bodo in videli moje veličastvo; oznanjali bodo moje veličastvo med narodi” (prav to, kar smo delali po ulicah in trgih). Kakor je svoje učence poslal k narodom, tako je tudi nas in obljubil nam je, da bo z nami vse dni do konca sveta. Žetev je velika, delavcev pa malo. Bog nas pošilja kakor ovce med volkove. Bog me vabi k odločitvi, naj tvegam, kajti trud bo poplačan z večnim življenjem. Moram pa se zavedati, da sem jaz le človek, s svojimi slabostmi; vendar prav v tej svoji šibkosti imam zaklad, ki je Jezus Kristus. Vsa moč in ljubezen prihajata iz Boga in ne iz mene. Kakor pravi sv. Pavel: “Na svojem telesu vedno okrog nosimo Jezusovo umiranje, da se tudi Jezusovo življenje razodene na našem umrljivem mesu”… Jaz sem le orodje v njegovih rokah, preko katerega Bog deluje, da se razodene oddaljenim.
Romanje se ni končalo, ampak se nadaljuje. Vse življenje je romanje, romanje proti končnemu cilju, ki je večno kraljestvo.
Kako si se počutil sredi milijonske množice?
Sredi večmilijonske množice sem se res počutil majhnega. Težko je bilo slediti moji skupini, tako da smo se morali držati kar za roko. Kljub vsemu pa se mi je posrečilo, da sem videl dvakrat papeža zelo blizu. Bilo je res nekaj neponovljivega.
Navezal sem močne stike z mladimi iz svoje skupine, najbolj pa sem bil vesel, ker sem spoznal nove brazilske vrstnike; medtem ko smo potovali po Braziliji, sem spoznal veliko družin in mladih, ki so me sprejeli na svoj dom in skrbeli zame, kot bi bil njihov sin. Mladina je tam zelo živahna in družabna; ne glede na jezik smo se zelo dobro razumeli. Imel sem priložnost osebno spoznati nekatere italijanske priseljence, ki so mi v mešanici veneta in brazilske portugalščine pripovedovali svoje izkušnje in spomine iz otroških let.
Se nameravaš udeležiti tudi naslednjega Svetovnega dneva mladih?
Zelo bi si želel udeležiti se tudi prihodnjega SDM v Krakowu leta 2016. Dati pa moram priložnost tudi drugim bratom in sestram, da spoznajo to srečanje mladih. Upam, da jih bo obogatilo, tako, kakor je mene.
Želel sem dodati še nekaj, kar me je zelo prizadelo, ko sem bil v Braziliji: trpljenje. Ko sem govoril z ljudmi po ulicah, sem spoznal, kako veliko jih notranje trpi. Govorili smo z narkomani, ljudmi, ki so v otroštvu doživeli posilstva, z ločenimi pari… Ogromno je bilo klošarjev, prostitutk in transseksualcev po cestah, na tleh. Vsem tem smo oznanjali Božjo ljubezen in to, da jih Bog želi odrešiti smrti, ki ima oblast nad njimi. Veliko od teh se nam je smejalo, nekateri pa so pazljivo poslušali, veilko je bilo ljudi, ki so jokali pred nami… Vendar to ni samo v Braziliji, ampak po vsem svetu. In v takem svetu ima kristjan dolžnost, da oznanja, da je Kristus vstal od mrtvih za vsakega izmed nas.
Soočil sem se tudi s fizičnim trpljenjem. S svojo skupino sem obiskal vas gobavcev Saõ Juliaõ v Campu Grande. Živa priča te bolezni in trpljenja je bil 108-letni gobavec. Sestra misijonarka, ki neguje te bolnike, nam je povedala, da vse doživlja kot dar in ne kot breme. Presenetilo me je, kako ta ženska veselo služi umirajočim in vsak dan blagoslavljala Boga za ta dar. Kdor sprejme trpljenje, doživi notranjo zmago.
DD