Spomniti se jih je treba in se jim še danes zahvaljevati!

Škrbina / Spomin na primorske padalce

Tudi letos so v Škrbini in Komnu na primeren način obeležili spomin na junaške in tragične zgodbe primorskih padalcev. Zgodovina nas lahko nekaj nauči le, če jo preučujemo, naprej raziskujemo in se dogodkov spominjamo, drugače napake ponavljamo, je v homiliji poudaril vojaški vikar, letošnji srebrnomašnik podpolkovnik Matej Jakopič, ki je v soboto, 11. novembra, daroval mašo zadušnico v cerkvi sv. Antona v Škrbini. Doživeto bogoslužje je med drugim letos prvič spremljal združeni zbor Zveze cerkvenih pevskih zborov iz Trsta. Maši je sledila občutena komemoracija pred spominsko ploščo na Fakinovi domačiji, na kateri sta bili prisotni veleposlanici Velike Britanije in Združenih držav Amerike Tiffany Sadler in Jamie Lindler Harpootlian. “Današnje slovensko-britansko prijateljstvo ima močne zgodovinske temelje, eden od njih je tudi zgodba o sodelovanju, ki jo obeležujemo v Škrbini. Tudi danes, ko se svet sooča z vojno v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu ter posledicami podnebnih sprememb, je še vedno ključnega pomena, da se izzivov lotevamo skupaj, kajti skupaj smo močnejši,” je poudarila Tiffany Sadler, ki se ji mandat v Sloveniji izteka in je zato izrabila priložnost, da se vsem zahvali. “V prihodnosti se bom vsakega 11. novembra, ko bom nosila makov cvet, spominjala poguma in izgub padalcev iz Škrbine,” je še dejala. Prav tako se je ameriška veleposlanica spomnila vseh žrtev vojn in vseh veteranov, ki so se borili za svobodo, pravičnost in demokracijo. “Zelo sem počaščena in velik privilegij imam, da sem danes tukaj in se spominjam teh junakov,” je povedala in dodala, da smo danes močnejši, ko se kot prijatelji skupno spominjamo naših padlih. Prisotne je pozdravil tudi nekdanji veleposlanik Velike Britanije David Lloyd, ki je leta 1997, ko je prvič potekala slovesnost, stal pred spominsko ploščo v Škrbini. Zadovoljno je povedal, kako je lepo, da se komemoracija nadaljuje še danes, in se zahvalil pobudnikom, med njimi je igral pomembno vlogo Ivo Jevnikar, da se ohranja živ spomin na te primorske fante. Tudi njim se moramo zahvaliti, da imamo danes svobodo, demokracijo in samostojno državo, je poudaril v pozdravu občinstvu župan Občine Komen mag. Erik Modic, ki se je spomnil krute usode primorskih padalcev, ki je bila več časa prekrita. “Danes moramo krepiti našo Evropsko unijo, naš evropski duh,” je izpostavil in dodal, da je žal več dejavnikov, ki hočejo ta duh spodkopati. Za tankočutno in tudi pretresljivo pričevanje je letos poskrbela Sava Gavrič iz Čepovana, hči padalca Nikolaja Severja (Budanje 1913), ki je kot jugoslovanski vojak v Vipavi “izginil” poleti 1945, ko še ni bila stara leto dni. Pred spominsko ploščo so predstavniki nato položili vence, zbor OŠ Komen pa je rahločutno zapel.

Dan pred slovesnostjo, v petek, 10. novembra, pa je bila gostja podružnice sežanske Kosovelove knjižnice v Komnu zgodovinarka in arhivistka dr. Ljuba Dornik Šubelj iz Ljubljane, ki je številnim prisotnim povedala, kako se je v arhivih srečala s “primorskimi padalci”. Dr. Šubljeva je namreč v letih 1983–2010 delala prej v arhivu Republiškega sekretariata za notranje zadeve oz. Ministrstva za notranje zadeve, nato pa v Arhivu Republike Slovenije. Med drugim je izdala monografiji OZNA za Slovenijo (Arhiv Republike Slovenije, 1999) in OZNA in prevzem oblasti 1944–1946 (Arhiv Republike Slovenije in Založba Modrijan, 2013), v katerih obravnava tudi primorske padalce. Na zanimivem in prijetnem pogovoru z Ivom Jevnikarjem je povedala, kako so se padalci urili pri zaveznikih, da bi potem pomagali pri osvoboditvi domovine. Veliko so naredili za narod in nato izgubili življenje po krivici. Ob koncu vojne so oblasti namreč slabo gledale na tiste, ki niso bili na strani Sovjetske zveze in Rdeče armade, ter jih več enostavno likvidirale. Če so bili med vojno vsi proti Nemcem in Italijanom, je bila potem važnejša opredelitev za Vzhod ali Zahod. Arhivistka je več let raziskovala usodo padalcev in na srečanju v projekciji pokazala tudi marsikateri zanimiv dokument, ki poroča o krutosti tistih časov. Kljub temu je opozorila, da je več arhivskega gradiva še težko dostopnega, predvsem v Beogradu, in se zato dokončno ne ve, ali bodo kdaj prišli na dan podatki, za katere še ne vemo. Gostja je tudi razkrila, da je v svoji arhivski karieri spoznala ljudi, ki so takrat odločali o življenju in smrti; o dvomljivih in spornih potezah niso nikoli želeli govoriti, verjetno zaradi sramu, zaradi zaprisege ipd. Več jih je po letu 1991 naredilo samomor, je dodala arhivistka, saj človekova vest lahko tudi preveč peče. Vprašanje je pravzaprav aktualno še danes, so povedali ob koncu predavanja. Če bi namreč novonastala država Slovenija ravnala drugače glede te problematike in krivic, ki jih je delal režim v prejšnji državi, bi se lahko razčistilo veliko več stvari in mnogi bi tudi izvedeli, kje ležijo pogrešani svojci, za katere še danes ne vejo, kje in kako so izginili, in ki še danes čakajo na dostojanstven pokop.