Spomini na prijatelja

Lepa doživetja z Brankom Černicem

Z Brankom sva se prvič srečala poleti 1956 na letovanju v koči sv. Jožefa v Kozarenci na severnih žabniških pobočjih. Komaj dokončano kočo, ki jo je dal zgraditi msgr. Franc Močnik, so blagoslovili leto prej in jo posvetili sv. Jožefu. Na letovanju nas je bilo 16 fantov. Z Brankom sva bila med mlajšimi, trinajstletna, stara enako, in sicer točno enako, saj sva bila oba rojena 22. 1. 1943. Ko sva se potem v življenju večkrat srečevala, sva se vedno šalila, kdo je starejši, a ker nisva vedela za uro rojstva, je vprašanje ostalo nerešeno. Na lepi proslavi v Gabrjah, ko so v nedeljo, 18. oktobra, postavili Branku v spomin ploščo na steni ob cerkvi, sem izvedel, da sva se oba poročila spomladi leta 1973. Čudno naključje naju je spremljalo še enkrat.

Na tistih počitnicah v Žabnicah sva se takoj ujela. Oba sva zrasla kot otroka na kmetih in sva se sproščeno gibala v prosti naravi in gozdu. Na kmetih je moral že kot majhen otrok prevzeti odgovornosti, kakor npr. odvezati krave v štali in jih gnati na napajanje ali na pašo. To sva doživela oba. V spominu mi je ostalo, kako smo nekega popoldneva uprizorili bitko med dvema vojskama. Eno je vodil Branko na desnem bregu potoka Kozarence, drugo jaz na levem bregu. Čez potok smo se lučali s smrekovimi storži. Kdor je bil zadet, se je moral umakniti iz čete. Nazadnje sva ostala z Brankom sama, še malo sva se ciljala, a brez uspeha. Ne spomnim se, kako se je končalo, verjetno sva sklenila premirje.

Od takrat se nisva videla dolgo let. V sedemdesetih letih je msgr. Franc Močnik daroval kočo Katoliškemu tiskovnemu društvu (KTD). Imenovali so me za oskrbnika. Nalogo sem rad sprejel, saj sem bil zaljubljen v gorski svet in zaradi te odgovornosti sem kar naprej odhajal v Žabnice. Kočo sv. Jožefa smo večkrat popravljali, posebno v letih po hudem potresu (1976). Temeljite prenove pritličja in celotne zunanjosti smo se lotili leta 1998. Tu nastopi zopet Branko, ki je bil v tistih letih predsednik KTD. Dela je vodil g. Marijan Markežič, večino pa smo jih opravili prostovoljci. V delovnih skupinah, ki so odhajale v Žabnice, je bil Branko vedno zraven. Dajal je lep zgled vsem tistim predsednikom, ki raje sedijo za pisalno mizo in prekladajo papirje, saj je znal odločno prijeti za lopato in kramp. Z velikim zadoščenjem se je 1. avgusta 1998 kot predsednik KTD in zaslužen delavec udeležil odprtja prenovljene koče. Na slovesnosti je bilo prisotnih več kot 50 ljubiteljev tega gorskega kotička. Kočo je blagoslovil dr. Kazimir Humar. Ob priložnosti je Miloš Čotar pripravil fotografsko razstavo, ki je prikazovala potek vseh del. Fotografije, od katerih je ena priložena članku, so opremljene s šaljivimi podnapisi. Spomladi 1999 smo začeli ravnati in urejati zemljišče okoli koče, posejali smo travo in poleti 2002 postavili lesen plot okoli naše parcele. Branko je bil še z nami septembra 2003 pri zadnjih jesenskih opravilih. Nikoli ni prišel v kočo na počitek, ampak vedno na delo.

Z Brankom sva doživela še eno zanimivo poglavje. Ob izteku devetdesetih let sem se kot sirarski strokovnjak upokojil. V prostem času sem veliko pomagal do znanja domačim sirarjem, posebno v Sloveniji. Takrat je imel Branko v štali še dve kravi. Padla je zamisel, da bi domače mleko predelali v sire in druge mlečne izdelke. Z navdušenjem je k temu pristopil pokojni Brankov brat Dušan. Sirarstvo ni enostavna stroka, za začetnika se zdi izredno zapletena stvar. Opravka imamo z nevidnimi živimi bitji, ki jih hočemo usmerjati po svoje, a ona imajo lastne težnje, se včasih uprejo in ne želijo sodelovati. Dušan je imel izreden občutek za mlekarske postopke, bil je pravi talent in v kratkem času je postal izkušen sirar. V beležke sem si zapisal, da smo prvič poskusili 22. julija 1998. Od takrat je kar šlo. Iz majhne sirarne so prihajali mehki in trdi siri, mlečne in albuminske skute, mocarele, jogurti itn. Bili so lepi časi, polni zadoščenj.

S člankom sem želel le dodatno osvetliti nekatera poglavja iz Brankovega življenja, ki jih malokdo pozna in ki še enkrat dokazujejo njegovo izredno podjetnost in delavnost. Ostal mi bo za vedno v najlepšem spominu.