Spomin in opomin za kljubovanje prevratnikom

Piše: Janez Juhant

Govor dr. Janeza Juhanta pri sv. maši ob pohodu gimnazijcev po smrtni poti kalvarije šentviških komunističnih beguncev v Brezarjev graben in Kucjo dolino

TE dni  spremljamo kalvarije naši rojakov in hvaležen sem vsem človeško in krščansko sočutje.  Številna vprašanja se odpirajo ob teh tragičnih usodah rojakov na poti od doma, do Vetrinja na Koroškem ter do brezen, nad katerimi so lastni rojaki nasilno prekinili njihova mlada življenja. Večina izmed jih je bila v najbolj ustvarjalnih letih. Sanjali so o dekletih, upali na svojo družino, druge je že skrbelo za žene in otroke, vse pa za starše, sestre in brate, za katere niso vedeli, kje so, in ali bodo  kakor oni preživeli ali ne?

1.Izziva in zavezuje nas tragična in zamolčana življenjska usoda pobitih

Človek vseh časov je gojil spomin na preminule, na pokojne, ki so odšli v večnost. Od pradavnine znamenja in kulturne stvaritve obeležujejo najvažnejša mejnika človeka, rojstvo in smrt. Krščansko izročilo pa je še izraziteje skrbelo, da zapisan v knjigo življenja ohranijo tudi svoje mesto v človeški osebni in ljudski zavesti, zato je poudarjalo skrb in spomin na prizadete, zamolčane, nerojene, invalide, otroke in celo sovražnike. Kristjani so v katakombah obhajali velikonočno skrivnost in se priporočali mučencem, da so našli moč in upanje za kljubovanje izzivom in preganjanju. Grki ne slavijo le svojih junakov, pač pa nam dejejo za zgled Sokrata, ki je umrl za pravico. Antigona kljubuje vladarju in pokoplje Polinejka, ki se je boril proti vladajočim. Naše žrtve Šentvida, Teharij in nad 700  morišč po Sloveniji pa še nimajo spomina, ne dostojnega groba. Že leta 1989, ko smo se odločali za samostojno Slovenijo, se je na Žalah zbralo nad  3000 svojcev, da so ob Lipi sprave javno molili in se z besedo kulture spomnili svojih dragih, med vojno in po njej pobitih v Kočevskem Rogu in drugod po Sloveniji. Trideset let si prizadevamo, da bi samostojna Slovenija dostojno pokopala te zamolčane žrtve ter vrnila obraz in dostojanstvo sebi in vsakomur izmed nas, ki nas človeško dostojanstvo zavezuje, da pokopljemo mrtve, da bi živi živeli v miru in medsebojnem spoštovanju.

2.Dostojen spomin odpira smiselnost življenjske poti žrtev

Če nam umre drag človek, posebej v mladih letih, onemimo in se sprašujemo, zakaj, kako, da ga je doletela  ta usoda.  Odgovor zamre že ob  izgubi enega ljubljenega bitja. Kaj naj šele mislimo ob smrti tolike množice ljubljenih oseb, z imenom priimkom in vezmi, ki so bile pretrgane. Tudi vsak izmed njih je živel svoje življenje, imel svoje starše, svoje dekle ali ženo, otroke, prijatelje. Vsakdo je umrl svojo smrt, kot pravi pisateljica Ana Kralowa. Kaj reči ob tem množičnem, krutem, brezčutnem, industrijskem, brezosebnem mučenju in ubijanju ljudi. Zygmund Bauman je zapisal, da lahko to počno le moderni tehnološki sistemi, ki ljudi napravijo za pokorne številke, izvajalci pa izvršujejo neosebne ukaze, ubijajo brez sodbe, streljajo v tilnik, kajti če človeku pogledaš v obraz se ti pokaže človeško obličje, ki te navda z usmiljenjem in tega ne boš počel. Srce  ima svoje razloge, je zapisal Pascal. Totalitarni sistemi pa so vzgajali brezsrčne, pokorne in neobčutljive izvajalce, ki so žrtve označili za neljudi, jim dali številke, jih množično zvezali in vrgli v brezna, da bi  sebi in drugim prikrili  pošastnost svojih dejanj. A  človeka ni mogoče odvezati odgovornosti. Vest je preganjala nalogodajalce in izvrševalce, posledično pa obremenila nas vse. Še danes nemi stojimo pred to kalvarijo in z Jezusom sprašujemo: »Moj Bog moj Bog, zakaj si jih zapustil!«. Ali ni mogel iti ta kelih mimo njih? Zakaj so morali nedolžni umreti? Zakaj je naš narod upognjen in vkovan v verigo krivde? Kdaj bo prišel dan sprave in odpuščanja, da bomo svobodno zaživeli?

3.Če pšenično zrno ne pade v zemljo….

Čeprav ne znamo pojasniti, zakaj tako množično trpljenje v Sloveniji med vojno in po njej, vemo, da so se ti naši rojaki zavedali pogubnosti brezbožnega komunizma in se odločili upreti sistemu, ki uničuje človeka in dosedanje pridobitve civilizacije. Kajti totalitarni sistemi so bili nekaj, česar ljudje doslej ljudje še niso poznali in si takih strahot kot je Auschwitz, Gonars, Rab, Teharje, Šentvid, Srebrenica si sploh niso mogli zamisliti, kot je zapisal pokojni Justin Stanovnik. Že leta 1941 in 42 so organizirane vosovske skupine v Ljubljanski pokrajini in po vaseh pobile nad tisoč ljudi, v glavnem Slovencev. Okupatorji pa so se maščevali in streljali slovenske talce. Ne osvobodilni boj,  pač pa revolucija je odstranjevala te zavedne Slovence. Zato so se domačini organizirali in branili. Sin umorjenega župana Bastiča v Horjulu, je dejal: »jaz se bom branil« in tako so nastajale vaške straže in kasneje domobranci oziroma slovenska narodna vojska, ki je ljudi branila pred nasiljem komunistov. Teror Varnostno-obveščevalne službe in terencev in seznami za uboj domnevnih in dejanskih nasprotnikov je povzročil nastanek vaških straž in domobrancev. Branili so napadeni krščanski svet in svoj rod. Krščansko osveščeni ljudje so gojili odpor komunističnemu terorju, da bi ohranili svoje življenjske temelje, krščanska in narodna izročil, skratka dom in rod..

Teološki profesor, narodni voditelj, duhovni oče dijakov in študentov,  utemeljitelj slovenske države Lambert Ehrlich se je pred vojno in med njo odločno upiral komunizmu. Svaril je rojake, da bodo ti sistemi uničili slovenski narod in Evropo. Že pred vojno je z globoko in odločno  duhovno krščansko držo  in  osebno odločnostjo in zgledom vzgajal dijake in študente, za verne in odločne krščanske osebnosti. Svaril je, naj ne nasedajo lažem. Nesebično se je boril za mlade jim z dobroto in modrostjo kazal samostojno  pot. Med vojno so ga pregovarjali naj se umakne, a zatrjeval je: »Če se umaknem, kdo se bo branil«. 26. maja 1942 je postal žrtev komunističnih atentatorjev na Streliški. Njegov umor sta ukazala Edvard Kardelj in Boris Kidrič, zadnjega je Ehrlich pred vojno rešil na prošnjo profesorja Kidriča, Borisovega očeta, iz dunajske ječe.  Številni drugi, med njimi mladi Alojzij Grozde, Viktor Rojic, Franček Župec, so brez milosti padali pod streli terorističnih atentatorjev, le zato ker so kljubovali lažem in nasilju in se zavzemali za krščanski družbeni red. V krščanski verski in narodni zavesti, so vaški stražarji in potem domobranci, pristaši slovenske narodne vojske, šli v bran verskih in narodnih temeljev. Že med vojno so številne pobili posebno po Turjaku jeseni leta 1943, še več pa, ko so jih z Koroške kot slovensko narodno vojsko, z njimi pa tudi civiliste pod pretvezo, da gredo v Italijo, Angleži izročili povojni komunistični oblasti. Večina je šla skozi povojno izvensodno morijo. Ta je doletela tudi druge, kmete, obrtnike, podjetnike, posebej tudi verne in duhovnike, Župnika Valentina Oblaka v Preski so ustrelili ponoči 21. septembra 1951 skozi okno župnišča, ker se ni hotel umakniti in se je upiral protiverski gonji.. Tako so povojni oblastniki prevzeli popolno oblast nad Slovenijo in si prisvojili premoženje.

Pokojni izvensodno pobiti so nam opomin, da se kot verni tudi danes postavimo za resnico pravičnost in ostajamo zvesti Kristusovemu nauku ter kljubujemo sodbenim lažem, ki  uničujejo človeka in družbo.

Sočutje z trpečimi nas ohranja kot ljudi, saj vzdržuje v nas človeškost in obraz, med nami pa človeške odnose ter preprečuje ponavljanje takih tragedij.  Zato sem hvaležen vsem, ki dse spominjajo njih trpljenja, ki nas vse očiščuje, da ne bomo ponavljali preteklih zločinov, pač pa ohranjali človeški obraz in sočutje drug z drugim Molimo zanje, molimo tudi za njihove rablje, molimo za njihove potomce in nas vse. Ohranjajmo dostojen spomin na žrtve obenem pa prisebnost ter pokončno krščansko držo v zvestobi oznanilu odrešenja Jezusa Kristusa.  Naj nam bodo ti pričevalci priprošnjiki pri Bogu in zgled odločne krščanske in etične človeške drže v teh zahtevnih časih. Živeli in umirali so za dom in rod in  nam odprli pota samostojne Slovenije.

Preberi tudi

O dolinskem župniku Placidu Sancinu

Kristjani in družba

Za človeka gre

Kristjani in družba

Za človeka gre

21.01.2024
Srečanje s papežem Frančiškom

Kristjani in družba

Da zasijeta duša in telo

Kristjani in družba

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme