Spomin na svet, ki ga ne poznamo več
V Galeriji Ars razstava Kmetske slike predstavlja ustvarjalno pot in likovno zapuščino Mihaele Velikonja
V slikah Mihaele Velikonja je ostal ujet svet, ki ga ne poznamo več – svet kraških vasi in drobnih prizorov vsakdanjega življenja, ki jih je slikarka z izrazito osebno likovno govorico ohranila pred pozabo. Prav temu svetu je posvečena razstava Kmetske slike, ki so jo ob peti obletnici umetničine smrti (1940–2021) v petek, 6. novembra, odprli v Galeriji Ars na Travniku v Gorici. Po uvodnem pozdravu Franke Žgavec in nastopu mlade klarinetistke Kristine Bandelj iz razreda prof. Tomaža Škamperleta na SCGV Emil Komel je življenje umetnice, njen ustvarjalni opus ter razstavljena dela predstavil umetnostni zgodovinar Saša Quinzi. Slednji je poskrbel tudi za izčrpno besedilo, objavljeno v zgibanki, ki spremlja razstavo. Dogodek je nastal na pobudo umetničinega sina Thomasa Velikonje, v sodelovanju s Kulturnim centrom Lojze Bratuž in Galerijo Rika Debenjaka ter pod pokroviteljstvom Sveta slovenskih organizacij, Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Dežele FJK.
Saša Quinzi je povedal, da sta se s Thomasom lani lotila zahtevnega izziva – zbrati dela Mihaele Velikonja. Ker so bila večinoma v zasebni lasti, je bilo treba najti njihove lastnike, stopiti z njimi v stik in jih prepričati k sodelovanju. To ni bilo vedno preprosto, saj je bilo do nekaterih lastnikov precej težko priti. Uspelo jima je zbrati okoli šestdeset del, od katerih jih lepo število sestavlja “antološko razstavo v malem” v Galeriji Ars. Med drugimi so razstavljene tudi slike Mihaele Velikonja, ki bogatijo Koledar za leto 2027 Goriške Mohorjeve družbe.
Mihaela Velikonja se je rodila na kmetiji v Lokah, v naselju pod južnim obronkom Trnovske planote, in prav domače okolje je za vedno zaznamovalo njeno umetniško ustvarjanje. “Kmečka tematika, ki je vseskozi v ospredju v njenih delih, kaže na prehod, ki so ga naredili naši starši, naši nonoti, ki so se iz vasi preselili v mesto,” je razložil umetnostni zgodovinar. Poudaril je, da je umetnica v likovnem ustvarjanju našla pot, ki ji je pomagala premostiti to življenjsko prelomnico, hkrati pa ohraniti živo vez s svojimi kmečkimi koreninami. V njenih slikah zaživi idealizirana, a obenem zelo osebna podoba podeželja. Na njih srečujemo ljudi pri vsakdanjih opravilih, ob praznovanjih, ljudskih in verskih običajih, v medsebojnih odnosih in drobnih trenutkih vaškega življenja. Kraška pokrajina, hiše, drevesa, rastlinski in živalski svet niso zgolj ozadje, temveč sestavni del pripovedi. Njene figure so zaobljenih oblik, barvna paleta pa pretežno nežna, v pastelnih tonih, ki slikam dajejo posebno toplino in vedrino. Skoraj vsa dela preveva občutek radosti, sproščenosti in včasih tudi blage hudomušnosti.
Kot je povedal Quinzi, je Mihaelo Velikonja slikanje privlačilo že v otroštvu, prve likovne spodbude pa je dobila pri pouku Rafaela Nemca na nižji gimnaziji. Njena ustvarjalna pot se je zares začela po preselitvi v Trst leta 1966, kjer je obiskovala tečaje slikanja pri priznanem umetniku Ninu Periziju in zahajala v atelje Avgusta Černigoja. Pomembno srečanje je bilo tudi tisto z Branimirjem Udiljakom, predstavnikom hlebinske šole naivnega slikarstva, ki je odločilno vplivalo na njeno nadaljnjo likovno usmeritev. Čeprav je več let živela v Trstu, se z mestnim okoljem nikoli ni povsem poistovetila, leta 1986 se je zato vrnila na Kras in si nov dom ustvarila v Saležu.
Naivno slikarstvo je Mihaeli Velikonja ponudilo izraz, v katerem je lahko svobodno slikala svet, ki ga je najbolje poznala in do katerega je vse življenje ohranila posebno čustveno vez. “V naivni umetnosti je dobila svoj prostor, umetniški svet, ki ji je omogočal, da je pripovedovala o kmečkem življenju na neposreden, liričen, skoraj pravljičen način.” V njenih slikah ne najdemo zgolj spominov na otroštvo, temveč živ odnos do kraške zemlje, ljudi, njihovega dela in navad.
Posebno mesto v njenem opusu imajo slike na steklu, značilne za hlebinsko šolo. Gre za zahtevno tehniko, pri kateri umetnik slika na hrbtno stran stekla, zrcalno in v obratnem zaporedju, od podrobnosti v ospredju proti ozadju ter od svetlih proti temnejšim barvnim tonom. Prav ta način ustvarjanja je njenim delom dajal značilen sijaj. Ob njem je slikarka razvijala tudi tehniki tempere in akvarela, ki se je zaradi prosojnosti barv posebej približal učinku slikanja na steklo. Ob koncu devetdesetih let je to tehniko vzela povsem za svojo in se posvetila slikanju na papir.
Razstava Kmetske slike bo odprta do 28. novembra. Njen namen je širši javnosti prvič celoviteje približati ustvarjalni opus Mihaele Velikonja ter ga umestiti v kontekst slovenske kulturne dediščine in ustvarjalnosti slovenskih umetnic v zamejstvu. Obenem je priložnost za ponovno odkrivanje umetnice, ki je v svojih delih znala preseči osebni spomin in ga preoblikovati v univerzalno pripoved o pripadnosti, koreninah in svetu, ki počasi izginja.
