Spomin na 'divje orle' je zaživel tudi na Goriškem

Pričevanje Emanueleja Locatellija

V organizaciji različnih goriških skavtskih skupin (AGESCI, SZSO in FSE) in Združenja “Memoria Viva” je 28. aprila v župnijskem gledališču v Ločniku potekalo srečanje z Emanuelejem Locatellijem, nekdanjim skavtskim voditeljem iz kraja Cinisello Balsamo 1, ki se že več kot dvajset let posveča – z urejanjem publikacij, upravljanjem facebook strani Fedeli e Ribelli in spletnega portala aquilerandagie.it – zgodbi skupine Aquile Randagie (slov. Divji oz. potepuški orli) in osveščanju o njenem pomenu. Locatelli, po rodu iz Lombardije, pooseblja duh služenja, ki odlikuje tiste, ki so zrasli in se usposabljali po idealih skavtstva, zato na lastne stroške obiskuje različna združenja in v šole po vsej Italiji.

Kdo so bili Aquile Randagie? 9. aprila 1928 sta Mussolini in kralj Viktor Emanuel III. podpisala kraljevi odlok št. 696, ki je prepovedal vse mladinske vzgojne organizacije, razen tistih, ki jih je vodila Opera Nazionale Balilla. V tridesetih dneh po uveljavitvi odloka so zato prefekti odredili tudi razpustitev skavtstva, začenši v občinah z manj kot dvajset tisoč prebivalci, niso pa posegli v glavna mesta dežel. Projekt izključnega nadzora nad vzgojo mladih pa je naletel na odločen in hkrati umirjen odpor nekaterih skavtskih skupin, ki so na skrivaj nadaljevale svoje delovanje in prisegle, da bodo trajale “en dan več kot fašizem”. Celih sedemnajst let (1928 – 1945), v tako imenovanem obdobju “Tihe džungle”, se je med Milanom, Monzo in nato Parmo, razvila oblika odporniškega gibanja; njeni protagonisti so bili v prvi vrsti člani skupine Aquile Randagie, mladostniki, stari od 11 do 17 let, ki so se zbirali v dolini Val Coderi (tam je še danes pomembna skavtska postojanka), da bi nadaljevali svoje dejavnosti na prostem. Po premirju, 8. septembra 1943, so ti ‘divji orli’, potem ko so izstopili iz prisilne tajnosti, rešili okoli dva tisoč oseb, ki jih je režim preganjal; prispevali so tudi k njihovi izselitvi v Švico. To je bila t.i. operacija O.S.C.A.R.

Goreči in mestoma ganljivi pripovedi Emanueleja Locatellija, ki je imel srečo, da je zadnje divje orle spoznal in z njimi tudi organiziral nekaj javnih srečanj, so naslednji dan lahko prisluhnili dijakih goriških višjih šol Scipio Slataper; okoli sto mladih je tako prek njegovih besed, pa tudi fotografij in kratkih video posnetkov lahko spoznalo pomembno, še premalo poznano stran italijanske zgodovine, katere protagonisti so bili njihovi vrstniki; prek pripovedi o njihovi zgodbi so lahko bolje okusili, kaj pomenijo pristne vrednote, kot so svoboda, zvestoba in prijateljstvo. Srečanje, ki je trajalo približno uro in pol, je bilo podobno tistemu, ki je potekalo dan prej, vendar je bilo prilagojeno občinstvu, torej neskavtskemu kontekstu; predvsem pa se je dotikalo teme zavračanja pogojevanja, kontekstualiziranja izkušenj ‘orlov’ v našem vsakdanjem življenju. Po Locatellijevem govoru, ki je bil strukturiran kot učna ura državljanske vzgoje, so učenci lahko odgovorili na nekatera vprašanja, kot na primer: kakšna sporočila in kakšne izzive nam puščajo ‘orli’? Kaj pomeni danes biti “zvest in uporen”? Čemu se je treba “upreti”? Zakaj je pomembno vzgajati za svobodo? (Upamo, da bo Locatelli v prihodnje obiskal tudi naše slovenske šole …)

Vpletenost, ki so jo mladi doživeli, in močna čustva, ki so jih doživeli udeleženci večera v Ločniku, so jasno pokazali, da si podobne zgodbe še kako zaslužijo, da bi o njih pripovedovali, da bi bolje razumeli globoki pomen, ki so ga imeli v zgodovini Italije, saj so še vedno lahko zgled tistim, ki še danes odločno nadaljujejo svojo pot v skavtskem gibanju.