Spomin kot obveza in prihodnost kot izziv

“Ne mislite, da sem ciničen,” začne Paolo Mieli. Njegove besede niso zgolj odsev stiske ob dogajanju v svetu, temveč izraz odgovornega časnikarja in zgodovinarja, ki ne beži pred resničnostjo, a v njej ne izgublja smisla ne optimizma. Prav nasprotno: v času kriz, vojne in družbenih pretresov vidi priložnost za preporod. Tako je bilo v preteklosti, tako, verjame, bo tudi v prihodnje.

Mieli Evrope ne dojema kot abstrakten projekt, temveč kot konkreten, zgodovinsko zaznamovan prostor, v katerem je razumevanje preteklosti ključno za oblikovanje prihodnosti. Kot gost nedavnega pogovornega večera v KCLB v Gorici je z izjemno jasnostjo orisal vlogo Evrope po koncu hladne vojne, kritično ocenil njeno zanašanje na ZDA in pozval k novemu političnemu realizmu. “Združenih držav, tistega razumevajočega ‘očeta’, ni več. Zdaj je čas za Evropo,” je dejal. Njegovo sporočilo je jasno: Evropa je danes na pomembni zgodovinski prelomnici, vse kaže, da je končno odprla oči in se zaveda, da mora prevzeti odgovornost in nastopiti sama. Namesto da bi zgradili močan in enoten evropski prostor, smo namreč dolgo časa verjeli, da bodo Združene države Amerike vedno naš zanesljivi zaščitnik in rešitelj, ta predpostavka pa se je v zadnjih letih izkazala za vedno manj zanesljivo.

Mieli ima prav, ko trdi, da je nastopil skrajni čas za trezno razmišljanje o tem, kdo smo bili, kaj hočemo biti in kakšno vlogo hočemo imeti v svetu. Začelo se je obdobje, v katerem Evropa ne more več računati zgolj na stare varnostne mreže, temveč mora prevzeti večjo avtonomijo in odgovornost tako na političnem kot tudi na družbenem in vojaškem področju. To pa ni samo vprašanje strategije in diplomacije, ampak predvsem vprašanje kulture in zgodovinske zavesti. Žal je Mieli prepričan, da brez orožja ne more biti miru, da je atomska bomba učinkovito sredstvo odvračanja, ki v svetu zagotavlja neko obliko relativnega miru. Ta pogled utemeljuje na zgodovinskih izkušnjah hladne vojne, ko je ravnotežje strahu med supersilama preprečilo izbruh globalnega konflikta. Gre pa za mir, ki smo ga plačevali z vzdrževanjem vojaške grožnje, tekmo v oboroževanju in stalnim tveganjem apokalipse. Sama sem prepričana, da oboroževanje ne bo prineslo miru, le izpraznilo bo naše žepe in še naprej samo polnilo bančne račune mogotcev vojne industrije. Delati moramo na tem, da od konfliktov ne bo odvračalo le orožje kot tako, ampak moč in odločnost evropskih narodov. V Ukrajini, Gazi in Iranu, na obrobju stare celine, se vrstijo strašne vojne, ZDA so notranje razklane, povsod naraščajo politični radikalizmi. Vse to kliče po složnem, odločnem evropskem odgovoru, ki pa ne more temeljiti le na oboroževanju, temveč na poglobljeni samorefleksiji in zgodovinski poštenosti.

Zgodovina ni zaključena knjiga. Je živo tkivo družbene zavesti, ki oblikuje našo sedanjost, ki nas opominja, da se človeštvo pogosto prebuja šele ob tragičnih prelomnicah, zato ne smemo ostajati le pri analizi geopolitike. Evropa ne more graditi skupne prihodnosti, če ne razjasni najprej svoje preteklosti. “Ne more biti objema, v katerem bi se dobro in zlo zlila v eno,” pravi Paolo Mieli. Zamolčanja in olepševanja niso potrebna, so neproduktivna, sprava brez resnice je nevarna iluzija.

Evropa se mora soočiti s preteklostjo, ki je bogata, krasna in kruta, s krvjo in krivicami prepojena, spomin je namreč povezan s prihodnostjo. Evropski projekt ni več zgolj obrambna pregrada proti preteklim nevarnostim, ampak mora postati resnična skupnost vrednot in interesov. V času, ko nas skušnjave hitrih rešitev in populističnih gesel silijo v pozabo, nas opominja, da mora stara celina, če želi preživeti kot ideja in kot skupnost, graditi na resnici, odgovornosti in zgodovinski zavesti. Pomen zgodovinske poštenosti, ki vključuje priznanje, kdo je bil žrtev in kdo povzročitelj krivic, je ključnega pomena za vsakršno resno spravo o dogajanju v preteklosti in tragedijah sodobnega časa. Brez takega razčiščevanja tvega, da zgodovina postane izkrivljena in zmanipulirana, kar lahko vodi v nevarne ponovitve napak.

Danes se zdi, da se Evropa končno prebuja. A prebuditi se ne pomeni le oboroževati in pripravljati se na vojne scenarije. Prebuditi se pomeni poiskati alternative militarizaciji, razmisliti, kdo smo, kaj želimo biti in kako oblikovati svet, v katerem bo mir posledica pravičnosti in ne le zastraševanja.