Spodbudno odkrivanje slovenske književnosti in njenih ustvarjalcev

Pogovor / Diplomantki na Univerzi v Vidmu Valentina Ancona in Martina Trevisan

Zanimanje študentov za slovenski jezik zadnja leta večkrat samoumevno povezujemo s študijem na Univerzi v Ljubljani ali Kopru, pozabljamo pa, da imamo na univerzah v Trstu in Vidmu diplomske smeri, ki ponujajo odlične študijske programe na jezikovnem področju in na katerih predavajo kakovostni profesorji, med katerimi so tudi tisti, ki aktivno sooblikujejo družbeno življenje naše slovenske narodne skupnosti. Za naš tednik smo se pogovorili z diplomantkama, Valentino Ancona in Martino Trevisan, ki sta utrdili znanje slovenščine prav na videmski univerzi in izbrali slovensko tematiko tudi za diplomsko nalogo.

VALENTINA ANCONA

Valentina, ti izhajaš iz popolnoma italijanske družine, povej kaj o svoji študijski poti in kako je prišlo do izbire slovenščine. 

Tako je, izhajam iz italijanskih krogov. Obiskovala sem jezikovni licej Petrarca v Trstu, na katerem sem se poleg italijanščine učila še nemščino, španščino in angleščino. Po končani višji šoli sem se odločila za visoko šolo za tolmače in prevajalce v Trstu in najprej izbrala nemščino, španščino in portugalščino, potem pa sem se premislila in poglobila nemščino in slovenščino, saj živim v obmejnem območju in v neposrednem stiku s slovensko kulturo, tudi na Tržaškem, kar me je še bolj prepričalo, da sem naredila pravo izbiro.

Kaj pa v Vidmu? 

Leta 2020 sem nadaljevala študij v Vidmu na smeri Prevajanje in kulturno posredovanje, najprej sem se usmerila v študij nemščine, slovenščine in v manjši meri hrvaščine. Strast do slovenskega jezika sem podkrepila še z Erasmusom v Ljubljani, ki mi je veliko pomagal. Tam sem namreč vsak dan govorila izključno slovensko, kar je bila res dobra vadba.

Kako to, da si za diplomsko nalogo izbrala delo Janka Kersnika?

Iskala sem nekaj, kar ni bilo še prevedenega v italijanščino; prof. Roberto Dapit mi je svetoval in predlagal Kmetske slike Janka Kersnika. Pripovedi so me takoj prevzele in tako sem tudi izbrala štiri izmed teh in jih prevedla. Z izbiro sem zadovoljna, saj sem izvedela veliko novega o tistem obdobju in trdem kmečkem svetu. Delo, ki sem ga opravila, ni le golo prevajanje, odkrila sem namreč marsikaj o slovenski kulturi in slovenskem narodu. Delo bi rada prevedla v celoti, a to zahteva čas, poglobitev in raziskavo. Morda mi bo kdaj to tudi uspelo.

Kako je sestavljena diplomska naloga?

V uvodu sta zgodovinski okvir in povzetek dogajanja tistega časa. V nadaljevanju sem poglobila avtorjevo življenje in dodala nekaj tehničnih razlag o slovenskem jeziku in razmerju med slovenskim in italijanskim jezikom oz. prevajanju. Nato so objavljeni teksti v izvirni obliki, prevedeno besedilo in ob koncu komentar, v katerem  obrazložim svoj način prevajanja in zakaj je prišlo do raznih prevajalskih odločitev. Med temi pripovedmi je tudi Kmetska smrt, ki jo je že pred več leti prevedla neka prevajalka, zato sem v nalogi primerjala njen prevod s svojim in obrazložila, zakaj sem sama odločila za drugačne izbire.

Kakšen je bil odziv profesorjev?

Zelo dober. Tema jih je zanimala in veliko so me spraševali o tistem obdobju in nenazadnje mi svetovali tudi, naj poglobim nekatere izbire in strategije, ki sem jih uporabljala pri prevajanju. Zahvaliti se moram tudi prof. Robertu Dapitu in prof. Martini Kafol za pomoč, saj sta bila vedno na razpolago, ko sem imela kakšen dvom ali ko česa nisem našla.

Z izbiro univerze si torej zadovoljna? Izbrani in dokončani študij ti verjetno prav gotovo pomaga pri zdajšnji zaposlitvi …

Ja, zelo sem zadovoljna, saj sem poglobila jezike, kulturo drugih narodov in znanje na področju kulturnega posredovanja. Zdaj sem zaposlena na uradu za odnose z javnostmi (UOJ) na Občini Devin Nabrežina, dvojezični občini, kjer uporabljam redno slovenščino, saj je veliko slovenskih občanov in nenazadnje tudi sedanja občinska uprava je sestavljena iz pretežno slovensko govorečih svetnikov in odbornikov.

MARTINA TREVISAN

Martina, povej nam kaj o svoji študijski poti.

Obiskovala sem družbeno-ekonomski licej v Gorici, humanistično oz. nekoliko bolj pedagoško smer. Od nekdaj sem kovala misel, da bi se posvetila poučevanju, in zato sem se tudi odločila, da bom to pot nadaljevala. Najprej sem obiskovala fakulteto za moderno književnost v Trstu, za specializacijo pa sem se vpisala na italijanistiko v Vidmu. Nisem pa želela opustiti možnosti poučevanja slovenščine, zato sem na univerzi dodala in opravila tudi izpite iz slovenščine.

Si zadovoljna z izbiro?

Ja, program izbrane smeri je bil res kakovosten in bogat, tako v italijanskem kot tudi v slovenskem jeziku, in ga zato toplo priporočam. Žal, mi ni uspelo doživeti Vidma kot mesta, saj sem se vpisala prav takrat, ko je izbruhnila pandemija in sem zato morala lekcijam slediti v glavnem na daljavo.

Kaj ti je iz študijskih let ostalo najbolj v spominu?

Čeprav sem izbrala italijanistiko, so mi pri srcu ostale lekcije slovenščine, predvsem kako nam je prof. Roberto Dapit z navdušenjem predstavljal slovensko književnost, nenazadnje sem zaradi tega izbrala slovensko tematiko za diplomsko nalogo, pri pisanju katere mi je veliko svetovala tudi prof. Martina Kafol.

O čem si pisala?

Raziskovala sem lik pesnice Ljubke Šorli in pisala o njej. Nekaj časa sem razmišljala, kaj bi predstavila italijanski publiki. Želela sem, da bi bilo nekaj, kar je blizu naše narodne skupnosti in ne preveč oddaljenega od italijanske realnosti. Mislim, da je glede tega Ljubka Šorli res reprezentativna, saj je živela v težkem obdobju zgodovine našega območja. Zato je prav, da se spomnijo nanjo tudi Italijani. Poleg tega je bila učiteljica, zato mi je še toliko bolj pri srcu. O njej ni veliko napisanega v italijanščini, italijanski profesorji videmske univerze so jo sicer poznali, še zlasti kot ženo Lojzeta Bratuža, manj kot plodovito literarno ustvarjalko, zato jih je tudi zelo zanimala moja diplomska naloga.

Kako si si sploh zamislila nalogo?

Uvodoma sem napisala njen življenjepis in se zaustavila ob grozotah, ki jih je pretrpela v obdobju fašizma. Nato sem se osredotočila na njena dela, njen pesniški opus in prevedla tudi nekaj pesmi, da bi jih bolje predstavila profesorjem. Nekaj sem že dobila prevedenega, za druge pa sem se sama preizkusila v prevajanju. Prevajanje poezije ni enostavno, skušala sem prevesti tako, da bi prevod odražal to, kar je avtorica želala povedati s pesmijo; hotela sem tudi osvetliti njena čustva.

Si spoznala kaj novega?

Ja, veliko. Žal, mislim, da premalo govorimo o Ljubki Šorli in se premalo poglabljamo v njeno delo in življenje. Ob raziskovanju sem sama izvedela, kako je bilo bogato njeno življenje in ustvarjalno delo, predvsem pa, kako zelo je ljubila slovensko besedo, narod in tudi otroke ter svoj učiteljski poklic, kar je zelo pri srcu tudi meni. Zato me je še toliko bolj privlačila njena osebnost. Najbolj so me prizadele pesmi iz zbirke Venec spominčic možu na grob; res so me ganile. 

Mislim, da je Ljubka Šorli še zelo aktualna tudi danes, saj smo žal tudi zdaj priča velikim konfliktom. Ona je simbol miru, odpuščanja, medkulturnega sodelovanja in sobivanja. Take vrednote bi morale biti tudi vodilo naše družbe.

Zdaj pa končno poučuješ …

Tako je. V zadnjem šolskem letu sem bila na srednji šoli v Nabrežini, ta je bila tudi moja prva izkušnja poučevanja. Zadovoljna sem s svojim poklicem. Izbrala sem pravo študijsko in tudi življenjsko pot. Zdaj bo sledilo še nekaj izpitov za pridobivanje kreditov in nato bom morala opraviti habilitacijo. Potem pa ne vem, kam me bo peljala delovna pot.