Šola smo ljudje
O šoli ima vsak kaj povedati. Vsak ima z njo izkušnje, saj je nekoč vsakdo grel njene klopi, marsikdo ima ali je imel otroke, ki so jo obiskovali. Zdi se, da o šoli vsi vse vedo, pa vendar imamo pogosto mi, ki jo doživljamo vsak dan, drugačen pogled na šolsko stvarnost.
Težko je pisati o šoli, ne da bi zašel v polemike. O šoli se pogosto piše takrat, ko ni v redu, ko stvari ne stečejo, ko se pojavljajo težave. Ne bom se slepila, da italijanska in z njo slovenska šola v Italiji nima težav. Težave so, tako kot v vsakem poklicu, ki v sodobnosti postaja iz leta v leto zahtevnejši, plače pa se ne prilagajajo ne količini ne zahtevnosti poklica pa tudi ne očitnemu dvigu cen. Bi morali biti šolniki več plačani? Seveda. Tako kot marsikdo drug v marsikaterem poklicu. V tej težavi nismo sami.
Pri poučevanju pa se vendarle sprašujem in prevprašujem, kje so meje med tem, da je to poklic, in tem, da je to poklicanost. Besedi namreč nista sopomenki. Najboljše/i vzgojiteljice/i, učiteljice/i, profesorice/ji pogosto svojo predanost poklicu izkažejo z velikim številom (nevidnih) nadur, neplačanih seveda. Je to prav? Je to nujno? Ali bi se dalo drugače? Takšno garanje privede marsikoga od šolnikov do roba t. i. burnouta, izgorelosti. Ne, ne pretiravam. Če to povem, je zato, ker sem to videla pri marsikom. Seveda ne bom prepričala tistih skeptikov, ki mislijo, da se grejo vzgojiteljice malo igrat v vrtec, učiteljice napišejo par črk na tablo, profesorji pa itak razlagajo vedno eno in isto. Tu je namreč naslednja težava – razvrednotenost učiteljskega poklica v sodobni družbi zelo negativno vpliva na sam učiteljski kader. Z leti sem se naučila odgovarjati takole na provokacije: “Ah, a je res tako idealno? Zakaj pa potem tudi ti ne opravljaš tega poklica?” S tem seveda nočem podcenjevati težav drugih poklicev, ker imam okoli sebe izmučene starše, ki delajo na najrazličnejših področjih, od javnega do zasebnega sektorja. Dejstvo je, da je z našo družbo nekaj očitno narobe. Šola pa kaže s svojimi težavami ogledalo družbenim težavam.
Trenutno imam doma vrtčevskega in osnovnošolskega otroka, prijateljice z otroki na nižji srednji šoli, kjer sem nekaj časa poučevala tudi sama, poučujem pa na tehniških smereh višje srednje šole v Gorici. Moj vpogled v goriško šolstvo je torej v tem trenutku dokaj širok, čeprav ni popoln. Pogosto slišim kritike in polemike, a povedati moram, da je veliko dobrega in lepega. Slovenska šola v Gorici je krasna stvarnost, ki je pogosto ne znamo ceniti. Gledamo detajle, ne pogledamo pa celote. Iz muhe včasih delamo slona. Imamo večja pričakovanja od tega, kar je možno izpolniti. Gledamo sosedovo travo in se nam ne zdi samo bolj zelena, temveč tudi močnejša, bolj zdrava, bolj oh in sploh. Ne znamo pravilno ovrednotiti tega, kar imamo, ne znamo ceniti vsega tega, kar je dobrega pri nas. A verjemite mi, veliko dobrega je v naših šolah!
Šola smo ljudje. Vsi ljudje, ki smo vpeti vanjo: otroci, učenci in dijaki, pomožno osebje (postrežnice, postrežniki oz. sluge), tajnice in tajniki, vzgojiteljice in vzgojitelji, učiteljice in učitelji, profesorice in profesorji, ravnateljice in ravnatelji. V vsaki šoli obstaja paleta različnih ljudi, vsak s svojo izkušnjo, vsak s svojim dojemanjem sveta, vsak s svojim znanjem in kompetencami, vsak s svojimi telesnimi in značajskimi lastnostmi. Vsak različen od drugega, vsak edinstven in vsak enkraten. A ljudje smo tudi naporni, sobivanje ni vedno enostavno. Delati z ljudmi je težko. Ko je veliko ljudi na kupu, je možnost nesporazumov, težav in problemov zelo visoka. Zato ni mogoče pričakovati neke idealne stvarnosti, zagotovo ne v šolskem ambientu. Kdor pričakuje, da ne bo nikoli nobene težave, ne živi v resničnem svetu. Pri našem poklicu se mi še kako pomembno zdi, da se znamo prilagoditi, da se znamo pogoditi, da vemo, kdaj kaj povedati, kdaj pa molčati. Še najpomembneje pa se mi zdi, da se spomnimo tega, da imamo v rokah najdragocenejši del vseh teh družin, ki nam zaupajo: njihove otroke. Ker šola smo ljudje, a brez otrok šole ne bi bilo!
