Šola in identiteta
Prejšnji teden se je Igor Giacomini v Primorskem dnevniku podpisal pod pomemben članek v zvezi s slovensko šolo v Italiji, ki praznuje te dni 80. obletnico svoje ustanovitve. Podpisal se je kot predstojnik Urada za slovenske šole pri Deželnem šolskem uradu za Furlanijo – Julijsko krajino. Pravilno je ugotavljal, da je prav v tem času leta 1945, torej pred 80 leti polkovnik Alfred Connor Bowman, višji častnik za civilne zadeve v Julijski krajini v Trstu, v sklopu ZVU (Zavezniške vojaške uprave) izdal okrožnico, s katero je ustanovil (obnovil) slovenske in hrvaške šole na območju cone A, ki je po Morganovi razmejitvi spadala v anglo-ameriški pas do mirovne pogodbe 1947. Še bolj pomemben je bil, po mojem mnenju, John Simoni, častnik ameriške vojske, od 3. avgusta 1945 do 3. julija 1947 načelnik Prosvetnega urada ZVU v Trstu, ki je omenjeno okrožnico dejansko prestavil v prakso, in to na Tržaškem in Goriškem.
Igor Giacomini se v svojem članku, namenjenem dijakom naših šol ob nadvse pomembni obletnici, obregne ob Bowmanovo navodilo, da “ostaneta značaj teh šol in učni jezik popolnoma slovenska odnosno hrvatska”, saj ga komentira takoj na začetku svojega razmišljanja in se sprašuje, kaj pomeni to določilo danes. Slednje namreč ni bilo kasneje nikoli preklicano in tudi italijanske oblasti so ga – po letu 1947 oziroma 1954 – v praksi spoštovale. V tem smislu lahko rečemo, da so imele – in jo, vsaj načelno, še imajo – šole s slovenskim učnim jezikom v Italiji vso povojno dobo izrazito slovensko identiteto. Predolgo bi bilo na tem mestu komentirati posamezne izjave Giacominija, saj so skoraj vse osredotočene na ugotavljanje, s kakšno situacijo v izobraževalnem sistemu se soočamo danes in kako lahko reinterpretiramo zahtevo ameriškega polkovnika danes, v popolnoma spremenjenem kontekstu, v katerem se nahajajo naše izobraževalne ustanove. Ob vrtoglavem upadanju narodne identitete na vseh ravneh našega obstoja, v času, ko je narodnost samo “specifika”, kot je izjavil kolega, narodna identiteta pa “ni uniforma, je sklop navad, za katere se odločaš”, kot pravi vodja urada za slovenske šole, očitno danes ne more biti drugače, če pa k temu dodamo še upad šolske populacije in s tem povezane preživetvene razloge, potem se sploh lahko upravičeno čudimo, da je situacija vse prej kot rožnata?
Že pred leti smo šolniki na nekem posvetu na Opčinah ugotavljali, da slovenske šole v Italiji obiskuje vse več dijakov iz italijanskih družin in drugih neslovensko govorečih, kar je bolj problem kot pa razveseljiv podatek, čeprav ga nekateri predstavljajo nekoliko drugače. Danes se soočamo z dejstvom, da so v nekaterih osnovnih šolah (v Laškem) naši učenci celo v manjšini. Če je po eni strani spodbudno, da se marsikateri italijanski starši iskreno zanimajo za slovensko šolo in njene programe, je po drugi strani tudi res, da se je s prilivom italijanskih otrok in otrok iz mešanih družin s časom marsikaj spremenilo, in to bodisi v metodologiji dela kakor tudi v sami administraciji šole. Da se učenec s skromnim znanjem slovenskega jezika vključi v delo v razredu, mora poskrbeti šola z dodatnimi tečaji, kar omejuje delo in prikrajša slovensko govoreče oziroma otroke iz slovenskih družin. Seveda je glede na močno spremenjeno etnično sestavo šolske populacije temu primeren tudi nivo obvladanja slovenskega jezika, kar smo ugotavljali predvsem na višjih šolah, na katerih smo se soočali s progresivnim in nezadržnim upadanjem znanja slovenščine, kar je bistveno oviralo učno-vzgojni proces. Trditi, da je za to kriva samo narodnostno mešana sestava izobražujočih, bi bilo po drugi strani absurdno, saj smo se s tem fenomenom soočali že pred desetletji, zato gre vzroke iskati tudi drugje.
Praznovanje 80. obletnice ustanovitve slovenskih šol je torej kot nalašč priložnost za razmislek o stanju jezika, identitete in kvalitete izobraževanja pri nas. Na spletu potekajo zanimivi forumi o slovenščini pri nas in onkraj meje, marsikateri posveti, kongresi in simpoziji so izpostavili kar nekaj ugotovitev glede uporabe slovenščine v javnosti in v šolah ter ponudili nekaj iztočnic za reševanje problemov, povezanih z materinščino. Na dlani je, da zamejci, posebno mladi, premalo uporabljajo in kultivirajo svoj (slovenski) jezik. Nič nimam proti sobivanju več jezikov v pedagoški praksi, skrbi pa me nadvlada ali prevlada enega samega, kar v dolgoročnem pogledu pomeni brisanje oziroma omejevanje slovenske identitete. Slovenščina bi morala ohraniti veljavo dominantnega jezika, ne da bi pri tem omejevala usvajanja in obvladovanja stroke v italijanščini ali angleščini.
Zato je smiselno, da opozarjamo na pomanjkljivosti, istočasno pa je treba nekaj narediti, investirati v našo šolo, se vključiti v projektno delo in sodelovati z vsemi uporabniki slovenskega jezika, predvsem pa z mladimi, saj brez njih ne bi bilo izobraževalnega sistema (šole), pa tudi ne naše prihodnosti.
