“Soglasje za zgodovinski trenutek”: 74 avtorjev o sodobnih izzivih Slovenije

Od Nove revije do Katedrale svobode: Novi prispevki za slovenski pomladni program in iskanje poti za svobodnejšo državo

V Unionski dvorani v Ljubljani so 10. junija v prisotnosti uglednih gostov predstavili knjigo Soglasje za zgodovinski trenutek s podnaslovom Novi prispevki za slovenski pomladni program. Gre za zajeten zbornik, ki na več kot 800 straneh vsebuje zapise 74 avtorjev, uredili pa so ga pravnik, nekdanji ustavni sodnik in rektor Nove univerze Peter Jambrek, nekdanji diplomat Ernest Petrič, zgodovinarka in publicistka Alenka Puhar, nekdanji politik in pisatelj Dimitrij Rupel, teolog Ivan Štuhec, nekdanji politik in profesor Žiga Turk ter direktor založbe Nova revija Tomaž Zalaznik. 

Pobudo za publikacijo je dala Katedrala svobode – Konvencija za nacionalni program, t.j. združenje osebnosti iz sveta kulture, znanosti, podjetništva in politike, katerega namen je “razprava in soglasje o programskih točkah nacionalnega programa za sproščeno in svobodno Slovenijo”. Prvi pobudniki Katedrale svobode so Peter Jambrek, Dimitrij Rupel, Romana Jordan, Matej Avbelj in Tomaž Zalaznik, ki so v povolilnem času avgusta 2018 predstavili idejo razvojne koalicije in reformne vlade, pridružila sta se jim še Majda Rudl Pučnik in Jure Zupan.

Kot je prejšnji teden Zalaznik uvodoma povedal na predstavitvi, je septembra in oktobra lani ožji odbor Katedrale svobode razpredal, kako bi se lotil prihodnjih dejavnosti, in iz pogovorov se je oblikovala ideja o knjigi. Ob koncu oktobra je bilo poslano prvo vabilo avtorjem, do konca januarja letos je bogata korespondenca privedla do rezultata: 20. marca so predstavili digitalno izdajo zbornika v PDF obliki, 10. junija pa tiskano. Izdajatelji so Fakulteta za slovenske in mednarode študije Nove univerze, Inštitut Nove revije Zavod za humanistiko in Zavod Katedrale svobode, ki je tudi njen založnik. Direktor založbe Družina Tone Rode je projektu dodal poslovni okvir, ki knjigi omogoča, da bo lahko dosegla bralce. Kot piše v uvodni besedi urednikov, so knjigo napisali “pozorni in dobronamerni ljudje. Njihovi prispevki, ki se zgledujejo po Prispevkih za slovenski nacionalni program (Nova revija, 1987, št. 57), so namenjeni zadregam Slovenije 37 let pozneje. Danes več piscev Novih prispevkov opozarja, da Slovenija izgublja izvirno navdušenje za neodvisnost in značilnosti normalne zahodne države. Pojavlja se brezbrižnost do, celo zanikanje, državne neodvisnosti, ki smo jo Slovenci dosegli ob koncu hladne vojne.” Slovenija se je leta 1992, dokončno pa leta 2004 vzpostavila kot normalna zahodna država, še piše v uvodni misli. “To se je posrečilo Demosu in peščici entuziastov, ki jih je spodbujalo splošno nezadovoljstvo ljudi. Bavčarjev odbor, nove stranke in vojna za Slovenijo so mobilizirali praktično vse prebivalstvo. Drugo ime za to mobilizacijo je slovenska pomlad.” Pojavi omalovaževanja dejstev v zvezi z osamosvojitvijo, preobrati v mednarodnih odnosih in neženirano ponarejanje dejstev na nekaterih družbenih omrežjih se ujemajo s koncem konca hladne vojne oz. napovedujejo novo hladno vojno. Demokracija in neodvisnost, s katerima se je nekoč (predvsem med letoma 1990 in 2008) poistovetila večina Slovencev, sta v resnici pomenili poskus normalizacije, vrnitev v normalno in sproščeno življenje.

Vsi prispevki iz zbornika nasprotujejo avtokraciji oz. avtokratičnosti (ki je bila v slovenskem primeru povezana s socializmom in z levičarstvom), diletantizmu, neverodostojni in nepremišljeni politiki, prebujenskim kontrafaktičnim domislicam npr. glede propustnosti državnih meja, poljubnosti spola in enakosti žensk in moških; zavračajo nauke kulturnega marksizma (Gramsci), brezbrižnost do temeljnih družbenih vrednot in institucij, korupcije, “tovarištva” in nepotizma, ki se začnejo s farizejstvom. Med poglavitnimi problemi (mimo medijev, obrambne politike, pravosodja, šolstva, zdravstva, zunanje politike itd.) je razvojno zaostajanje Slovenije v primerjavi z drugimi državami iz srednje in vzhodne Evrope. Med drugim odpirajo vprašanje, kako se bosta Slovenija in EU odzvali na pretres, ki se je zgodil z izvolitvijo Donalda Trumpa za predsednika ZDA. Drugo vprašanje je odnos med ZDA in EU. Čeprav so na prvi pogled videti oddaljene od Slovenije, so vojne na Bližnjem vzhodu, v Ukrajini in napetosti okrog Tajvana, predvsem pa napovedi ameriških strateških premikov, še kako pomembne za Slovenijo. Ta seveda ne bo imela velikega vpliva nanje, pač pa mednarodne napetosti njeno vodstvo postavljalo pred nepredvidene izzive in bodo morda odpirale priložnosti za hitrejše reševanje slovenskih notranjih zadreg. Zaradi premika v ZDA vstopa svet v čas, ko se bo svet hitro spreminjal, še piše v knjigi. Kulturno bodo ZDA morda zgled, da se Zahod vrne v zdravorazumsko normalnost. Notranjepolitično bo morda konec izobčenja dela političnih idej in se bo demokratični lok in s tem legitimnost sodelovanja pri oblasti razširil na vse demokratično izvoljene opcije.

Skupni imenovalec prispevkov, ki se razlikujejo glede na strokovna oz. resorna izhodišča (med avtorji sta tudi, edina iz našega prostora, Damijan Terpin in Erika Jazbar), je torej zaskrbljenosti za nacionalni, evropski in svetovni razvoj. Temeljna sporočila se dotikajo zaostalosti levičarskega kulturnega boja, nujnosti meritokracije in slovenskega odnosa do evropskih in evroatlantskih povezav. “Čas se je to pomlad leta 2025 začel zgoščati. Zgostitev zgodovine je grožnja nesposobni oblasti, a priložnost za voditelje, ki vedo, kaj hočejo. Samo takrat, ko se je zgostil čas sveta okrog nas, smo Slovenci lahko doma kaj večjega premaknili: okrog 1918, okrog 1941, okrog 1989. Vsakič posebej so naši rojaki izkoristili odločilne trenutke, ki so se jim ponudili. Ta zbornik je prispevek, da jih bomo tudi tokrat”, so še zapisali Jambrek, Petrič, Puhar, Rupel, Štuhec, Turk in Zalaznik.

Na predstavitvi knjige je Jambrek poudaril, da nameravajo projekt dejavno peljati do volitev, “kadarkoli že bodo”. Prispevki v zborniku želijo biti “koristna informacija za vse volilce in prihodnje poslance”. Turk je med drugim dejal, da je demokracija “več kot algoritemska arena všečkov in všečnosti. Bistvo demokracije je tekmovanje idej, ne v stilu, v performansu, temveč v resnosti, v poglobljenosti, v argumentaciji. Demokracija, ki je zgolj odmev čustev, nima prave legitimnosti”. O snovalcih zbornika je dejal, da so “umirajoča vrsta, ki pa še vedno verjame v razum, verjamemo, da je demokracija v svojem bistvu preudarniška, deliberativna, dialoška, utemeljena na stavku, ki traja več kot petnajst sekund, ki je daljši od 280 znakov, na misli, ki presežejo neko čustveno reakcijo”. Tehtno delo “ni manifest enega posameznika, ampak prispevek pestre skupnosti, ki verjame v moč argumenta”. Nekdanji predsednik RS Borut Pahor je izrazil osebno navdušenje nad izidom zbornika in nad dejstvom, da je pri njem sodelovalo toliko avtorjev, ki so se “potrudili zapisati stvari politično in intelektualno pošteno”. Vsi so si prizadevali, “da bi se prebili do nekih novih zamisli in idej, ki bi utegnile prevzeti ne samo del političnega prostora, ampak večino naših ljudi, in dati neki novi zagon razvoju naše države in demokracije”.