Soglasje je ključno za prihodnost naroda
V Kulturnem centru Lojze Bratuž so predstavili zbornik Soglasje za zgodovinski trenutek. Pri nastanku publikacije je sodelovalo 70 avtorjev, med njimi tudi Borut Pahor, Dimitrij Rupel, Žiga Turk, Damijan Terpin in Erika Jazbar, ki so sooblikovali tudi ponedeljkov večer.
Na pobudo Krožka Anton Gregorčič in v sodelovanju s Svetom slovenskih organizacij ter Zvezo slovenske katoliške prosvete je tudi pri nas potekala predstavitev pomembne publikacije– zajetnega zbornika Soglasje za zgodovinski trenutek, ki je izšel letos. Gre za zbornik, pri katerem je sodelovalo več kot 70 avtorjev – pozornih in dobronamernih ljudi, ki jim je mar za Slovenijo. Njihovi prispevki, ki se zgledujejo po Prispevkih za slovenski nacionalni program (Nova revija, 1987, št. 57), opozarjajo, da Slovenija izgublja izvirno navdušenje za neodvisnost in značilnosti normalne zahodne države. Zaradi slabega vremena so organizatorji dogodek v ponedeljek, 28. julija, pripravili v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici in ne, kot je bilo sprva mišljeno, v prenovljenem parku na goriškem gradu.
Predstavitev je bila pravzaprav refleksija o današnji družbi in politični sceni predvsem na slovenski, pa tudi na evropski ravni. Z razmišljanji o tem so številno občinstvo v veliki dvorani KCLB nagovorili izjemni gostje in avtorji prispevkov: nekdanji predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, nekdanja ministra RS Dimitrij Rupel in Žiga Turk ter predsednik stranke Slovenska skupnost Damijan Terpin. Po kratkem pozdravu predsednika Krožka Anton Gregorčič dr. Bernarda Spazzapana in župana Občine Gorica Rodolfa Ziberne je goste predstavila in z iztočnicami izzvala časnikarka Erika Jazbar, ki je večer tudi moderirala. Med drugimi je tudi sama – tako kot ostali govorniki – prispevala razmišljanje v zborniku.
Že naslov zbornika namiguje na dejstvo, da smo danes priča zgodovinskim premikom in prelomnim trenutkom, pri čemer še ne vemo, ali bodo za nas (Slovence in EU) potekali po mirni poti, je v uvodnih besedah poudaril Borut Pahor. O EU je še dodal, da je v korist vseh – seveda tudi Slovencev –, da se ohrani in okrepi. Čeprav v javnosti in politiki obstajajo različna mnenja, po njegovem mnenju ni dvoma, da je obstoj EU bistvenega pomena za naše nacionalne interese. Pahor je prepričan, da ostaja država varna in mirna le v kontekstu držav, ki si delijo enake vrednote. Prihodnost Slovencev in Evrope vidi v večji povezanosti, saj nas bodo nove zgodovinske okoliščine postavljale pred nove izzive. Slovenci se s temi vprašanji še premalo ukvarjamo – eno od teh je kvalificirana večina pri sprejemanju odločitev v EU, na primer na področju zunanje in varnostne politike. Glede tega vprašanja je Pahor opozoril, da je Nova univerza pripravila že dve konferenci, medtem ko se slovenska intelektualna in politična sfera s tem ne ukvarja – obstajajo različna mnenja in zadržki. Pri tako pomembnih temah bo morala slovenska politika postati pripravljena in enotna, ne razklana. Potrebne politične enotnosti trenutno ne vidi.
O soglasju in zunanji politiki je v svojem prispevku pisal tudi Dimitrij Rupel, ki je najprej omenil nekaj ključnih trenutkov sprave na evropski ravni po drugi svetovni vojni ter končal z zgodovinsko gesto italijanskega in slovenskega predsednika republike v Trstu. V ponedeljkovem nastopu se je osredotočil na potrebo po soglasju slovenskega naroda. Poudaril je, da se je 8. julija 1990 zgodil poskus slovenske sprave: na spravni slovesnosti sta takrat spregovorila nadškof Šuštar in predsednik Slovenije Milan Kučan, ki je bil še malo prej predsednik Zveze komunistov Slovenije. Čeprav je bilo na dogodku izrečenih nekaj pomembnih besed, je Kučan takrat predstavljal državo, medtem ko tedanja opozicija, ki je zmagala na parlamentarnih volitvah, žal ni dobila besede, je opozoril Rupel. Morali smo čakati 35 let, da je Evropski parlament sprejel deklaracijo, ki pomeni spremembo stališč iz povojnih časov in nesoglasij, ki še danes pestijo slovenski narod. Če bi jih premostili, bi nakazali pot v prihodnost.
Da prihaja do zgodovinskih premikov, meni tudi Žiga Turk, ki pravi, da imamo v zgodovini dolga obdobja, ko se ne zgodi skoraj nič, nato pa se v kratkem času zgodi zelo veliko. Kot primer take “zgostitve zgodovine” je omenil padec Berlinskega zidu. V takih trenutkih se odpre nova priložnost – kairos, kot rad uporablja grško besedo. V devetdesetih je bila Slovenija v boljšem stanju kot druge vzhodne države, a je rasla počasneje in ni v celoti izkoristila novega zgodovinskega trenutka. Če je Slovenija zrasla za 80 %, je Estonija denimo za 270 %, Poljska pa za 180 %. Te države so s posebno politiko ustvarile podlago za hitrejšo rast in nas danes dohitevajo. Turk opaža, da danes v Sloveniji ni več tistega zagona in energije, ki bi vodila narod naprej. Nastaja vtis, da se bodo znova zgodili premiki – pretres, a ni posebej optimističen, da bomo znali izkoristiti priložnost. Po njegovem mnenju delujejo ključne komponente (vrednote, institucije, elite) v napačno smer. Zato se mu v danih okoliščinah najbolj realistična rešitev zdi – čudež. Ta zbornik pa po njegovem mnenju predstavlja seznam idej in analiz za korenite spremembe in korake v prihodnost.
Damijan Terpin se je v svojem prispevku osredotočil na vlogo avtohtonih manjšin. Njegov esej izhaja tako iz politične izkušnje kot pravnega znanja in se ukvarja z vključevanjem manjšine v matični sistem, da bi bili bolj povezani z domovino. “Zamejce Slovenija zelo zanima – ni nam vseeno, kaj se dogaja v Sloveniji, saj to dogajanje neposredno vpliva tudi na nas,” je poudaril. Če Slovenija deluje, je ekonomsko močna in politično spoštovana, se to pozna tudi v manjšini. Terpin je opozoril, kaj Slovenci izven matične domovine potrebujemo, kaj pričakujemo od Republike Slovenije in kaj bi lahko ta storila za nas. Izpostavil je pomen financiranja društev, organizacij in objektov, ki ne igrajo le narodnostne vloge, temveč predstavljajo tudi varno okolje za otroke in mladino. Manjšina pa je v mednarodnih odnosih dveh držav pogosto kočljiva točka. Po njegovem mnenju bi bila ena ključnih zahtev slovenske zunanje politike do sosednjih držav prav ta, da bi manjšine lahko same izvolile svoje zastopnike v parlament, deželne in občinske vlade. To bi omogočilo reševanje težav z legitimnimi predstavniki manjšin znotraj držav, kjer živijo. Prizadevanj v smeri zajamčenega zastopstva je bilo po njegovem mnenju premalo – a prav to bi bil eden največjih vzvodov zaščite in uresničevanja pravic manjšin.
V drugem delu pogovora so se govorniki osredotočili na temo sprave in soglasja slovenskega naroda – vprašanje, ki še vedno močno bremeni slovensko družbo. Borut Pahor je poudaril, da je za dosego soglasja potreben dialog, ne pa politično izključevanje, ki ga je v zadnjem času v Sloveniji preveč. Zgodovinski mejniki, kot so osamosvojitev, vstop v EU itd., so rezultat dialoga in medsebojnega razumevanja – na to moramo biti ponosni. Danes pa vsak nagovarja le tiste, ki se z njim strinjajo, in ni spoštovanja do drugače mislečih. V takem ozračju je težko sprejemati pomembne odločitve za razvojni preskok. Manjka energija, enotnost in duh sodelovanja. O zborniku je Pahor povedal, da je intelektualni napor, ki opozarja Slovence, da se premalo ukvarjamo s sabo in napačno mislimo, da bodo drugi skrbeli za nas.
Glede že omenjene resolucije Evropskega parlamenta je Pahor dodal, da je žalostno, da smo morali nanjo čakati in da tega nismo zmogli politično izraziti sami. Spomnil je na deklaracijo o narodni spravi, ki so jo sprejeli slovenski zgodovinarji in na katero bi se morala navezati tudi politika. Prav odnos do revolucije po mnenju Žige Turka pojasnjuje večino slovenskih težav in zaostanka. “Mi, Slovenci, za to, da bi nekateri imeli lepšo preteklost (tisti, ki so se ukvarjali z revolucijo), žrtvujemo lepšo prihodnost,” je izpostavil.
Ob koncu je Damijan Terpin poudaril, kako se je tudi v zamejstvu stanje zelo spremenilo. Danes ne utripamo več z matico kot nekoč. Močno smo pričakovali samostojno državo, imeli velikanski zagon, danes pa mlajše generacije pogosto ne čutijo več narodnostnega faktorja – morda zaradi manjšega pritiska ali drugačne vizije današnje Evrope. Toda manjšina mora ohranjati slovenski jezik, identiteto in slovenstvo. Terpin je omenil tudi politične spremembe v slovenskih občinah, kjer se vedno več volivcev odloča za desnosredinske stranke. Tudi desna sredina se je spremenila in danes gleda na manjšino kot na del skupnosti, s katerim nima razloga za spor. Zato nima smisla, da se manjšinci stalno postavljamo v opozicijo – treba se je pogovarjati in sodelovati z vsemi, ki so na oblasti in lahko kaj prispevajo za manjšino. Prepričanje, da je vse, kar prihaja z desne, nujno zlo, je po njegovem mnenju politični absurd.
