Smoletova Antigona – duh časa
Režiser Janez Pipan začenja novo sezono v Drami
Slovenska dramatika se je po drugi svetovni vojni znašla v nekakšni slepi ulici. Komunistični režim je od pisateljev (in umetnikov) pričakoval, da bodo s svojim angažmajem podpirali graditev nove socialistične družbe. A čas agitk – najprej partizanskih, nato še graditeljskih – se je kmalu izpel. Ob tem velja seveda poudariti, da je slovensko gledališče nekaj desetletij poprej svoj vrh doseglo z Ivanom Cankarjem, izmed medvojnih odrskih del pa prav gotovo izstopa Grumov Dogodek v mestu Gogi, uprizorjen leta 1931.
Že leta 1956 je Jože Javoršek napisal dramo Povečevalno steklo. Šlo je za precej neposreden napad na tedanji režim, ki je lahko posameznike po mili volji postavil ob pranger (kar se je denimo zgodilo s Kocbekom, marsikdo pa je bil po vojni celo zaprt, med njimi sam Javoršek, Vitomil Zupan, Igor Torkar in drugi) oz. vsem na pogled, torej v nekakšen sodobni panoptikum, kjer pa je opazovanec le eden, opazovalcev pa veliko.
Vzporedno z dramami absurda so ustvarjalci začeli pisati poetične drame, za katere so snov črpali iz antike oz. evropskega mitskega izročila (primer Dane Zajc, Medeja ali Kalevala). Da je bila davna preteklost v omenjenem času način, kako povedati tisto, česar se v resnici ni smelo, priča tudi podatek, da je sam Alojz Rebula konec šestdesetih objavil svoj veliki tekst V Sibilinem vetru, v katerega je zapisal veliko lastnih izkušenj s tedanjo SDV oziroma UDBO.
Med zgoraj omenjenimi poetičnimi dramami prav gotovo izstopa Antigona Dominika Smoleta, ki je bila prvič uprizorjena leta 1960. Prva uprizoritev se je zgodila v sklopu Odra 57, nekakšne alternativne gledališke skupine, ki je svoje igre uprizarjala v ljubljanskih Križankah. Čeprav je bila tematika Smoletove drame politično zelo občutljiva, sta jo še istega leta postavila na oder tako ljubljansko kot tudi mariborsko Slovensko narodno gledališče. Dobro desetletje kasneje je igro za Slovensko stalno gledališče v Trstu režiral Mile Korun, v prelomnih osemdesetih, ko se je na obzorju začela nakazovati demokratizacija, pa je bila Antigona uprizorjena kar trikrat. Nato dobrih dvajset let nič, 2010 pa znova v Mariboru.
Tokratna postavitev Antigone je dejansko priredba, ki jo je ustvaril režiser Janez Pipan, v septembru in oktobru pa je na sporedu v SNG Drama Ljubljana. Gre za zadnjo sezono tega gledališča pred prepotrebno prenovo, zato ni izključiti, da jo bodo v naslednjem letu igrali tudi drugod. Če na kratko povzamemo, je posebnost Smoletove Antigone v tem, da v igri naslovna junakinja sploh ne nastopa. Marsikdo je njeno odsotnost tedaj vzporejal z disidentom in kasnejšim slovenskim osamosvojiteljem Jožetom Pučnikom, ki je bil zaradi kritičnih člankov, objavljenih v Perspektivah, tisti čas v zaporu.
Petnajst let po drugi svetovni vojni si je tedanja generacija pisateljev le upala na oder postaviti gledališko delo, ki sicer posredno tematizira povojne poboje in vprašanje nepokopanih mrtvih. Da so ti danes še vedno trn v peti dela slovenske politike, pričajo izjave ljubljanskega župana Zorana Jankovića, da v slovenski prestolnici ni mesta za posmrtne ostanke ne le izvensodno pobitih domobrancev po drugi svetovni vojni, ampak tudi tistih civilnih žrtev, ki so jih ponekod hladnokrvno umorili komunistični partizani. Tak je primer pomora v Iški, ki se je zgodil maja 1942.
Že sam začetek predstave je dovolj zgovoren. Ko se dvigne zastor, gledalci na odru vidijo tri mrtve vojake, ki jih nato njihovi preživeli tovariši odvržejo v v ta namen narejeno luknjo na odru, ki zelo spominja na naravno brezno. Stražnik (Nejc Cijan Garlatti), ki nato izgubi življenje – vzame mu ga paževa (Matevž Sluga) roka – na glavi nosi partizansko pokrivalo s peterokrako zvezdo, kar zadostuje, da Pipanovo priredbo postavimo v slovenski medvojni oz. povojni kontekst. Kreona igra Jurij Zrnec, ki je slovenski javnosti znan ne le iz gledališča, ampak tudi iz nastopov v kultnih filmih (Gremo mi po svoje 1 in 2) ter televizijskih serijah. Nina Ivanišin je svoje telo in glas posodila Ismeni, ki je v začetku trdno na Antigonini strani, slej ko prej pa jo dogajanje na tebanskem dvoru zlomi. Teiresias (Jure Henigman) v Pipanovi priredbi Smoletove Antigone ni več videc, ampak le še dvorni povzpetnik. Antigoninega zaročenca Haimona igra mladi še ne tridesetletni Timon Šturbej, medtem ko je režiser glas zbora zaupal Mileni Zupančič. Ta se v rednih intervalih pojavlja na odru v družbi koze Bine. Tik pred koncem predstave glas zbora, ki oznani, da je Antigona našla Polinejka, deluje v smislu katarze kakor v izvirnih grških tragedijah.
Je pa vsekakor predstavo mogoče interpretirati tudi bolj splošno, saj tematizira občečloveške teme: oblast in njene zlorabe, upor posameznika proti sistemu, politično licemerstvo oz. povzpetništvo in še bi lahko naštevali. V zajetnem gledališkem listu, pravzaprav že brošuri, ki je izšla ob premieri, bomo našli pogovor Roka Andersa z režiserjem Janezom Pipanom, zapis o pomenu Antigone Polonce Zupančič, analizo pomena gledališkega dela v 21. stoletju Evelin Bizjak, besedilo Tomaža Toporišiča Zato sem tu, da zvem, kdo sem in Nesmrtno Antigono Daneta Zajca (1929–2005). Gre za pesnikove spomine na čas alternativnega gledališča v Križankah. Zelo zanimive pa so tudi fotografije, ki opremljajo gledališko publikacijo. Posnete niso namreč samo na odru, ampak tudi zunaj Drame, prikazujejo pa trenutno stanje okrog tega najstarejšega slovenskega gledališča. Njeno okolico namreč prekopavajo arheologi v iskanju zgodovinskega izročila antične Emone.
