Slovesno in mladostno razgibano praznovanje desetletnice Kluba zamejskih študentov

Na večer 1. aprila 2015 se je manjša skupina Tržačanov, ki so tedaj študirali v Ljubljani, zbrala v piceriji Foculus na prvi uradni seji Kluba zamejskih študentov (KZŠ). Deset let pozneje je klub prerasel iz skupinice tržaških prijateljev v skupnost, ki šteje skoraj sto članov in združuje pripadnike vseh treh pokrajin, kjer prebivajo Slovenci v Italiji, pa tudi iz vseh ostalih zamejskih skupnosti – iz Hrvaške, Madžarske in Avstrije. Pa ne samo tiste, ki študirajo v Ljubljani, ampak tudi zamejce, ki so se odločili za fakultete na Primorskem ali v Mariboru. Skratka, v prvem desetletju je KZŠ udejanjil svoj moto: postal je “tvoj dom v Sloveniji”.

Okroglo obletnico so KZŠ-jevci obeležili na slavnostni proslavi točno deset let po ustanovni seji, 1. aprila 2025, v dvorani Gospodarske zbornice Slovenije v Ljubljani, v družbi sedanjih in bivših članov, prijateljev, pa tudi političnih in družbenih predstavnikov iz zamejstva in matice. “Majhna obletnica, ki pa je v resnici zelo pomembna, saj dokazuje, da se je klub ustalil in da ga je tudi okolica sprejela,” je poudarila slavnostna govornica, državna sekretarka z Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar. Med gosti večera naj omenimo še predsednika SSO Walterja Bandlja, zastopnika SKGZ Martina Lissiacha, deželnega svetnika Slovenske skupnosti Marka Pisanija, predsednico ZSKD Živko Persi, predsednico Slov.I.K.-a Martino Budin, predsednika Zveze ŠKIS Jakoba Pirša in predsednika Sveta ŠOLS Lovra Čeha Brežnika.

Povezovalca Ema Terpin in Gabriel Milic sta k mikrofonu najprej povabila Tino Malalan, eno od ustanovnih članic ter prvo predsednico desetletnega Kluba zamejskih študentov, ki je sicer, kot je bilo na proslavi večkrat omenjeno, v preteklosti že obstajal v podobni obliki, a je njegovo delovanje za nekaj časa zamrlo. Prav Tina Malalan je s poslušalci delila anekdoto, da so KZŠ ponovno ustanovili kar v piceriji. “Takrat še nismo imeli pravega štaba, zato smo za sestanke obredli precej okoliških kavarn, pubov in podobno,” je pojasnila. Zdaj pa ima KZŠ uradni sedež na Inštitutu za narodnostna vprašanja (INV) na Erjavčevi, v samem srcu mesta. V imenu inštituta jim je na proslavi prisrčno čestitala direktorica Sonja Novak Lukanović.

Predsednica KZŠ Tina Hussu je orisala delovanje v teku let, ko so tudi že vzpostavili nekaj tradicionalnih dogodkov tako v Ljubljani kot v zamejstvu; izrazila je ponos nad naraščanjem števila članov in njihove raznolike pripadnosti, obenem pa se ji je zdelo pomembno tudi ob tej priložnosti izpostaviti težavo, s katero se soočajo člani: nepriznavanje nazivov v Italiji. “Koliko zdravnikov, pedagogov in drugih visokoizobraženih profilov z odličnim znanjem slovenščine bo naša skupnost izgubila, če se zato ne bodo mogli vrniti v domače kraje?” se je spraševala predsednica.

Proslavo so zaokrožili glasbeni utrinki treh glasbenic – harmonikarke Ivane Kresevič, violinistke Vere Sturman in mezzosopranistke Nade Tavčar – in pa prisrčni videoposnetki, ki so jih pripravili Kristjan Kalc, Gabriel Milic in Jasna Tomsic. V njih so razigrani člani kluba delili svoje najlepše spomine na druženja v KZŠ-ju, ki je, kot so omenili številni, za študente daleč od doma postal druga družina. Še posebej zanimiv je bil videoposnetek s prepletajočimi glasovi treh generacij zamejcev v Ljubljani: od Miroslava Košute, ki se je v Ljubljano podal v petdesetih letih, prek Petra Verča, ki je tam študiral v drugi polovici prvega desetletja v novem tisočletju, do Rade Vižintin, ki študijsko pot opravlja zdaj. “Stara” študenta sta pokazala, da sta bila tako prestolnica kot študentsko življenje v njej nekoč drugačni, študentje pa so se bolj malo spremenili: Košuta je med drugim razkril, da so mu zaradi prekomernega “žuranja” celo ukinili štipendijo, Verč pa je omenil na primer dragocene odnose s “cimri”.

Navsezadnje pa bi glede na tedanje politične razmere tudi Srečka Kosovela uvrščali med zamejske študente, je v svojem govoru še omenila Vesna Humar in spomnila, da je bil Kosovelov odnos do Ljubljane ravno tako ambivalenten. Govor pa je zaključila z mislijo, naj si v svetu, ki deli in razdvaja, ne postavljajmo mej: ni treba, da izbiramo, ali smo Slovenci, zamejci, Ljubljančani, Evropejci … Lahko smo vse to, in – in namesto ali – ali.