Slovenka iz Italije … nazaj v mednarodno okolje (21)
Moč pisane besede
Predstavniki moje generacije praktikantov Evropskega parlamenta v Luksemburgu so si za konec naše petmesečne prakse omislili spominski fotografski album, v stilu “yearbookov”, ki jih običajno natisnejo ob koncu šolskega leta na ameriških šolah – morda je ta običaj uveljavljen tudi kje v Evropi, vsekakor pa ne pri nas. Vsak od nas je moral torej poslati fotografijo in izbran citat, ki naj bi bil objavljen pod njo.
Priznam, da sem začutila hvaležnost, da se mi vsaj na višji šoli ni bilo treba ukvarjati s tem, saj gotovo ne bi imela pojma, kaj naj pripišem. Kdor dovolj razume angleško, lahko na Google vtipka “funny yearbook quotes” in našel bo kopico duhovitih ameriških najstnikov z res posrečenimi citati. Sama sem se na podobnih spletnih straneh zabavala, vendar mi niso bile ravno v pomoč, saj me nobeden od njihovih citatov ni predstavljal. Komur se je ideja o spominskem albumu luksemburških praktikantov zdela le neumna in nepotrebna “amerikanščina”, pa je bil – vsaj upam – tako kot jaz prijetno presenečen nad končnim izdelkom, ki je res lepo izpadel. Branje citatov pod fotografijami mojih kolegov je veliko lepše kot prebiranje tujčevih na spletu. V albumu se kaže naša raznolikost, marsikdo je izbral humor ali vsaj rahlo ironijo, nekateri so se odločili za bolj filozofske ali “pocukrane” citate – lastne ali izposojene. Tudi pri izbiri jezika smo se razlikovali: nekateri smo namesto v angleščini raje pisali v svojem jeziku.
Razlog, da ima ta album neprecenljivo čustveno vrednost, pa sta njegovi zadnji dve strani, ki sta iz tiskarne prišli nepopisani. Zdaj sta strani mojega albuma gosto popisani z množico podpisov in sporočilc, od splošnih prijaznih besed do zelo osebnih in ganljivih izpovedi najbližjih prijateljev, ki sem jih spoznala v zadnjih nekaj mesecih.
Podobno izmenjavo pisnih sporočilc smo pred nekaj leti izvedli na skavtskem taboru: vsak je napisal svoje ime na vrh lista, ki je nato romal iz roke v roko, da je lahko kdorkoli napisal kako lepo misel za podpisano osebo. Če se s spominom vrnem še dlje v čas, pa pridem do spominskih knjig, ki so bile v mojem otroštvu izjemno priljubljene – tudi svojo, polno otroških čačk z redkimi odraslimi posvetili ali lepimi risbami, imam gotovo še nekje shranjeno. Škoda se mi zdi, da so spominske knjige šle iz mode. V tej digitalni dobi, kjer še pisati na roko kmalu ne bomo več znali, je to skoraj neizbežno. Po drugi strani pa najbrž osebna pisemca cenimo še bolj kot nekoč prav zaradi njihove redkosti.
Ko sem praznovala osemnajsti rojstni dan, je bila moja najboljša prijateljica na izmenjavi, zato me je presenetila s čudovitim darilom: čisto pravim pismom, poslanim po analogni pošti. Tudi sama sem v življenju že napisala nekaj pisem, na primer, ko sem se poslavljala od prijateljev na svojem prvem Erasmusu. In tudi v Luksemburgu mi je prijateljica popolnoma nepričakovano napisala pismo, v katerem je to odločitev upravičila z besedami: “Nekatere stvari se pač bolje povejo pisno.”
Z njo se ne bi mogla bolj strinjati. Ne spadam med ljudi, ki bi imeli težave pri izkazovanju čustev: prijateljem se brez zadrege “izpovem” tudi ustno. Toda ko se lotim pisanja, iz mene privrejo čustva, ki jih ne bi mogla izpovedati zato, ker jih do tistega trenutka še sama nisem poznala. Pisanje nas prisili, da se poglobimo vase in v zavest prikličemo občutke, na katere smo že malo pozabili. Zato ima tudi pisanje dnevnika pravcate terapevtske učinke – o čemer je pisal že Italo Svevo. Pred slabim tednom, ko sem se poslovila od Luksemburga in vseh ljudi, ki so tam postali moji prijatelji, mi je eden od njih priznal, da mu ob takih trenutkih pisanje dnevnika pomaga preboleti čustvenost slovesa.
Tudi serija kolumn o svojem življenju v Luksemburgu, ki se z današnjim zapisom zaključuje, mi je nedvomno pomagala, da sem te izkušnje podoživljala drugače in se ob pisanju iz njih naučila še kaj več.
