Slovenka iz Italije … nazaj v mednarodno okolje (19)
O Parizu, drugič
Ena od stvari, ki so lahko v sicer čudovitem Parizu moteče, je preobilje turistov. Glasno govorjenje – da ne rečem kar kričanje – v vseh svetovnih jezikih, vsesplošno prerivanje in prerekanje, dolgi telefonski (video)pogovori, čips in pijača … Večina naštetega je na kateremkoli javnem prostoru dokaj moteča, ampak v nekaterih kontekstih jo je pač treba pričakovati. Na tržnici recimo. Ali na Elizejskih poljanah. Na žalost pa podobno vzdušje vlada tudi v pariških muzejih.
Glede na to, da je Louvre najbolj obiskan muzej na svetu, bi bilo res utopično pričakovati, da v njem vlada pravo muzejsko vzdušje – morda bi mi kdo oporekal, da že sam izraz “muzejsko vzdušje” zveni zastarelo in da bi morala biti vesela, da so vsaj ponekod muzeji še dobro obiskani. Vendar se hrup in zmeda v Louvru eksponentno večata, čim se približaš svetovno znanim umetninam, med katerimi daleč prednjači Mona Liza. Prav pred to sliko so morali celo zamejiti prostor s trakovi, med katerimi naj bi se ljudje urejeno sprehodili in dočakali svojo vrsto pred znamenito da Vincijevo sliko, o kateri sem že večkrat slišala, kako je majhna in zato “pravo razočaranje”.
Ne morem reči, da me je Mona Liza razočarala. Vedela sem, kaj pričakovati, in nimam občutka, da sem videla kaj novega, glede na to, da je njena podoba zlahka dosegljiva na spletu in da jo skoraj že vsakodnevno srečujemo v popkulturi, na oglasnih panojih, majicah … Odkrito priznam, da mi slika ni posebno všeč. Gre za preprost portret ženske, kakršnih je v zgodovini umetnosti ogromno … V poskusu, da bi si razložila, kako je ta portret postal tako neverjetno slaven, sem na spletu izbrskala informacije o posebni tehniki, ki naj bi jo Leonardo “izumil” pri slikanju in ki njegovi portretiranki daje posebno živ izraz zaradi skrivnostnega polovičnega nasmeška. Znano je, da je bil Leonardo da Vinci genij, in seveda ne dvomim o ocenah umetnostnih kritikov, ki njegovo genialnost prepoznajo tudi v njegovem sicer redkem slikarskem ustvarjanju. Sama sem namreč na tem področju popolnoma bosa. Dejstvo pa je, da je velika večina obiskovalcev Louvra v enakem položaju kot jaz.
Nikakor ne bi rada, da bi kdo narobe razumel moje besede in sklenil, da trdim, da je umetnost samo “za študirane”, da je mi, ki nimamo posebne izobrazbe, ne bi smeli razlagati ali da – bognedaj – niti nimamo česa iskati v takih muzejih. Pravzaprav bi se po prebranih informacijah o sliki z veseljem zagledala v Lizin nasmeh, si pred portretom vzela čas. V kaotični galeriji Louvra pa je to nemogoče. Toda levji delež ljudi, ki se v ne najbolj urejeni serpentini vijejo proti sliki, cilja samo na to, da bi Mono Lizo ujel v svoj telefon. To lakoto po fotografiranju v muzejih res težko razumem, saj je splet, kot že omenjeno, preplavljen z vsakovrstnim gradivom. In prav zato me ne morete prepričati, da vrtoglavo število ljudi, ki vsakodnevno obišče Louvre, sestavljajo ljubitelji umetnosti. Na žalost večino ljudi predstavljajo tisti, ki si želijo domov odnesti selfije – oprijemljiv dokaz, da so tudi oni stali pred najznamenitejšo sliko na svetu. Če jim na njem uspe skriti, koliko ljudi se je prerivalo v okolici, toliko bolje.
Poleg Louvra sem obiskala tudi muzej D’Orsay in tam odkrila, da mi je Van Goghova prva Zvezdna noč – ki je nastala leto pred veliko znamenitejšo sliko, na katero vsi pomislimo ob istem naslovu – veliko bolj všeč od tiste iz leta 1889, vendar je pred tem sploh nisem poznala. Najbolj znane umetnine niso vedno tudi najlepše, saj je preveč odvisno od osebnih okusov. Očitno je bila slika zelo všeč tudi neki ženski, ki v svoji vnemi, da bi jo ujela v objektiv, sploh ni opazila, kako me je odrinila vstran. Po tem dogodku in izkušnji v Louvru se mi je stožilo po madridskem muzeju Prado, kjer sem lani presenečeno ugotovila, da je fotografiranje prepovedano. Pozneje sem prebrala, da se je umetniški vodja Prada za to odločil, da bi preprečil nastanek dolgih vrst pred najbolj znanimi umetninami in tako naredil izkušnjo bolj prijetno za vse obiskovalce. Sama bi to odločitev z največjim veseljem pozdravila tudi v drugih svetovnih muzejih.
