Slovenka iz Italije … nazaj v mednarodno okolje (18)

Pariški sindrom

Pariz name učinkuje podobno kot magdalenice na enega od njegovih največjih pisateljev, Marcela Prousta, ki v svojem Iskanju izgubljenega časa opisuje, kako se je po mnogih letih, ko je spet okusil ta tipičen francoski kolaček, v duhu vrnil v čas otroštva, ko je magdalenice jedel pri teti. Ko vidim nočno osvetljen Eifflov stolp, se vrnem za poldrugo desetletje nazaj v čas, ko smo z gledališko skupino gostovali na slovenski ambasadi, skozi okno katere lahko vidiš to znamenitost. Med otroško predstavo, ki smo jo v njihovih prostorih priredili za pariške Slovence, se je nenadoma razlegel glasen in očaran: “Oooooh!” Tisti, ki smo v zaodrju čakali na svoj nastop, smo gledali skozi okno in postali priča prižigu lučk, ki nekajkrat na noč Eifflov stolp ovijejo v srebrn lesket.

Leta 2016 sem na poti na mednarodni skavtski tabor po dolgem času za par dni spet obiskala Pariz. To je bilo leto, ki se ga Francozi – in ne samo oni – spomnijo kot leto atentatov, in presunila me je sprememba, ki so jo ti prinesli v Pariz mojega otroštva. Na vsakem koraku smo srečevali policijo ali vojake, ploščad pod Eifflovim stolpom, kjer smo se pred leti nemoteno sprehajali, je bila zdaj ograjena, tja in še marsikam si lahko vstopil samo po temeljitem pregledu z detektorjem. Kljub vsemu se mi zdi, da se je na tistem izletu moja očaranost nad Parizom le še povečala. Varnostni ukrepi so kvečjemu povečali moj občutek varnosti in pomirili domače, ki so bili tistega leta skeptični nad našim potovanjem v Francijo.

Ko sem se pred kratkim pripravljala na ponovni izlet v francosko prestolnico, ki je s hitrim vlakom od Luksemburga oddaljena le poltretjo uro, sem imela torej visoka pričakovanja. Ob prihodu sem potrebovala kar nekaj časa, da sem našla pravi metro, saj so njegovo najbližjo postajo ravno prenavljali. Takrat se mi še ni sanjalo, da je bil to le začetek cele vrste neprijetnosti, ki so zaznamovale moj podaljšani vikend. Od nepričakovano majhnega stanovanja, v katerem se nam je ključ v poznih urah, ko lastnik seveda ni bil dosegljiv, zagozdil v vratih, do zmešnjave pri nakupu vozovnic in dejansko pri čisto vsakem prevozu, ki smo ga hoteli koristiti … Verjetno bi bilo bolje, če bi dobesedno sledili priporočilu mojih pariških prijateljev, ki trdijo, da se po mestu splača čim več prepešačiti, saj lahko le tako zares doživiš njegovo vzdušje. A kaj, ko sem imela ravno po krivdi teh istih prijateljev dolg seznam mamljivih atrakcij, kotičkov in lokalov, ki jih še zdaleč nisem mogla stlačiti v samo tri dni. Zato mi je na koncu ostal občutek, da nisem videla ničesar, in šele ob pogovoru sem spoznala, da je to daleč od resnice. Obiskali smo veliko muzejev, ki ji še nisem videla – Louvre si zasluži lastno kolumno. Srebrnih lučk na Eifflovem stolpu pa tudi nismo zamudili.

Zaradi omenjenega učinka magdalenic pa me Pariz kljub svoji kaotičnosti nikoli ne bo razočaral oz. v meni sprožil sindroma, ki je po njem dobil ime. Pred kratkim sem nekje prebrala, da je t. i. pariški sindrom zelo huda oblika kulturnega šoka, ki jo doživijo turisti, ki so si pred obiskom mesta o njem ustvarili popolnoma idealizirano predstavo in so zato nad dejanskim obiskom blago povedano razočarani. Raziskava je bila izvedena med japonskimi turisti v Parizu, vendar se ta sindrom lahko pojavi tudi v drugih mestih, nanj pa niso imuni niti drugi narodi. V Parizu se njegovi simptomi na primer pojavijo tudi pri številnih ameriških obiskovalcih.

Pariški sindrom je posledica zavajanja javnosti, ki je v oglaševanju vsaj delno namerno, saj se pri spodbujanju ljudi k nakupu potovanj osredotoča izključno na pozitivne plati destinacij in jih napihuje, poleg tega pa gladko izpusti vse, kar bi idilo lahko pokvarilo. To niso nujno univerzalno negativni elementi, večkrat gre za kulturne razlike med oddaljenimi kraji, ki obiskovalce šokirajo, lokalnemu prebivalstvu pa se zdijo nekaj povsem običajnega. “Zdravilo” proti sindromu je torej, da se pred potovanjem dobro pozanimamo o morebitnih neprijetnostih, ki bi nas lahko doletele. Na potovanje moramo biti pripravljeni, obenem pa ga ne smemo načrtovati preveč natančno, saj lahko cela vrsta nepredvidljivosti kot domino podere naše prenatrpane urnike. Predvsem pa moramo na pot z odprto glavo.

Tudi Pariz je le velemesto, ni imuno na smrad ali neprijazne domačine ali klošarje na ulicah, nad njim ne čivkajo Sneguljčičini ptički in pod srebrnim Eifflovim stolpom nam ne bo z neba padla v objem ljubezen našega življenja. Ni treba, da delimo mnenje vseh hollywoodskih ustvarjalcev, ki Pariz več kot očitno obožujejo. Je pa škoda, če nam mnenje pokvarijo nerealna pričakovanja.