Slovenka iz Italije … nazaj v mednarodno okolje (17)

Piše: Mojca Petaros

Osamljenost, samota, socializacija

Vem, da nekateri radi potujejo sami, toda zase tega ne morem trditi: če pri tem uživam, je to navadno zaradi ljudi, ki jih mimogrede spoznam. Ko potujem s prijatelji, ni priložnosti za klepet z naključnimi turisti, če sem sama, pa izberem najcenejšo nastanitev, kar pomeni posteljo v deljeni sobi v hostlu. To sem prvič preizkusila pred nekaj leti za kratek vmesni postanek, ko sem potovala na obisk k prijatelju. Spomnim se, kako sem tlačila tesnobne misli in se prepričevala, da moram v tej grozni situaciji zdržati le dve noči, preden končno dobim prijateljevo družbo … Nazadnje pa smo se z naključnimi “cimrami” tako dobro ujele, da sta bila tista dva večera morda celo najlepša na celih počitnicah.

Še vedno pa se za solopotovanje odločim le, ko nimam druge možnosti. Pred kratkim je naneslo, da sem na obisk Evropskega parlamenta v Bruslju prispela dan pred svojimi kolegi. V trenutku, ko sem potovanje rezervirala, se mi je vse skupaj zdelo zelo dobra ideja. Veselila sem se, da bom imela pred študijskim obiskom več časa, da si ogledam mesto. Ko je napočil čas za odhod, pa sem nenadoma obžalovala svoje življenjske izbire. Zakaj, le zakaj nisem izbrala enoposteljne sobe, kjer nihče ne bi smrčal ali sredi noči prižigal luči in ropotal s prtljago? Kaj, če ne bo omaric s ključem in me bo kdo okradel, ali če se znajdem v sobi z nevarnim manijakom? Kaj, če se bom morala pogovarjati, čeprav se mi ne bo dalo, ali če ne bom našla ničesar skupnega s sogovornikom?

Nekatere skrbi so bile bolj legitimne od drugih, toda v moji glavi so se vsi scenariji zdeli enako grozni. Nazadnje se nobeden ni uresničil. Ko sem prispela v Bruselj, sem v svoji sobi srečala le eno punco, s katero sva prav prijetno pokramljali, nato pa sem se sama odpravila v mesto.

Samota: pred nekaj leti bi se verjetno najbolj bala prav tega vidika potovanja. Premagati sem morala precejšnjo mero sramežljivosti, da sem se prvič sama usedla za mizo v lokalu, in še zdaj mi ob tem ni najbolj prijetno. Poznam ljudi, ki tega nikoli ne bi naredili, kot se tudi v kino ali gledališče ne bi odpravili sami, kaj šele na turistično pohajkovanje.

Pred kratkim sem se z luksemburškimi prijatelji pogovarjala o ekstro- in introvertiranosti in ena od sogovornic je poznala dober način, da preverimo, kateri skupini pripadamo. Naštela je vrsto opravkov, ki jih po njenih besedah lahko delaš tako sam kot v družbi, in me vprašala, kaj imam raje oziroma katera možnost se mi zdi izvedljiva. Pri že omenjenem obisku kina ali restavracije sem seveda priznala, da imam raje družbo; nekateri primeri pa so se mi zdeli že skoraj bizarni. Ko me je vprašala, ali raje nakupujem sama ali v družbi, sva s prijateljem, ki je v Luksemburgu tudi moj sosed, prasnila v smeh. Le teden pred tem sva namreč ugotovila, kako sva si v tem pogledu različna: on je popoln ekstrovert, in ko sva se srečala v trgovini, je bil navdušen nad družbo. Mene pa je delal nervozno: nikoli si ne sestavim nakupovalnega seznama, moje nakupovanje špecerije je brezglavo skakanje med oddelki z občasnim vračanjem, premisleki in verjetno pretirano količino izgubljenega časa. Dokler izgubljam svoj čas, je vse v redu. Ta ritual v trgovini mi je postal všeč. Tisti dan pa sem se počutila krivo, ker sem prijatelja vlekla za sabo; čeprav mi je on sledil kot zvest kužek in ob tem zagotavljal, da ni problema.

Skratka, rada si vzamem čas zase oziroma ga celo potrebujem. Ker moji možgani v vsaki stvari vidijo negativno plat, me je zato že začelo skrbeti, da bom samoto tako močno vzljubila, da ne bom več znala spletati odnosov s soljudmi. Nato pa sem se spomnila, zakaj sem na tistem prvem solopotovanju sploh sprejela večerno vabilo na pijačo: po celem dnevu samote mi je lastna družba presedala.

Podobno je bilo tudi tokrat v Bruslju. Ob odhodu iz hostla sem se najprej počutila osamljeno. Nato sem se sprostila in uživala v lepoti mestnih znamenitosti, obenem pa napolnila svojo socialno baterijo, da sem ob vrnitvi v hostel spet prijetno poklepetala s svojo edino “cimro”, ki ponoči ni smrčala, ni prižigala luči in me tudi ni okradla.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme