Slovenka iz Italije … nazaj v mednarodno okolje (15)

Strasbourg, moderni Babilon

Prejšnji teden smo prevajalci na praksi v Luksemburgu odpotovali v Strasbourg, kjer so zasedali poslanci Evropskega parlamenta. Stavba strasbourškega parlamenta je že od zunaj nekaj posebnega: njen vrh nalašč daje vtis nedokončanosti, saj je načrt zanjo navdihnil svetopisemski babilonski stolp, kraj, kjer naj bi se rodila večjezičnost.

Metafora je več kot na mestu, saj je Evropski parlament vodilna prevajalska institucija na svetu. V Strasbourgu, posebej v času plenarnih zasedanj, pa so na delu predvsem tolmači: ta poklic marsikdo zamenjuje ali enači s prevajalskim, v resnici pa imamo prevajalci razen strasti do jezikov bolj malo skupnega s tolmači, ki v upravi evropskih institucij sploh ne delujejo znotraj istega generalnega direktorata.

Tolmači so tisti, ki skriti v zavetju zvočno izoliranih kabin v ozadju parlamentarne dvorane razvozlavajo skrivnosti evropskega Babilona. Verjamem, da se vsak, ki ima to srečo, da obišče katero od razprav v Evropskem parlamentu, z veseljem poigra s slušalkami, ki mu nudijo skoraj trideset frekvenc: vsaka je povezana z eno od kabin, v katerih tolmači v živo prevajajo pogovore v svoj materni jezik ali iz njega.

Tolmačenje v tuji jezik, navadno v angleščino, je posebej pogosto pri manjših jezikih. Tolmačka, s katero smo se srečali v Strasbourgu, je na primer iz Romunije in tolmači tako v romunščino kot v angleščino, ko v angleški kabini ni nikogar, ki obvlada njen jezik. Na zalogi je imela veliko zanimivih anekdot iz tolmaškega življenja. Ko jo je nekdo vprašal, kako lahko komunicira s kolegi v kabini, ne da bi pri tem izgubila nit govora, je odgovorila, da še sama ne ve, kako to počnejo, vendar njeni možgani tudi takrat še vedno aktivno poslušajo govorca.

Tolmači iz institucij, kot je Evropski parlament – ki so kljub mitu, da samo ženske zmorejo početi več stvari simultano, tudi moškega spola –, se morajo včasih spopasti tudi s konsekutivnim tolmačenjem: namesto v kabinah sedijo zraven govornika, ki dela pogoste premore in tako tolmaču da možnost, da v svojem jeziku povzema vsebino njegovih besed. V tej vrsti tolmačenja sem se v času študija preizkusila tudi sama in še vedno mi ostaja v spominu nekaj neprijetnih spodrsljajev iz tiste izkušnje, brez dvoma pa se mi zdi konsekutivno tolmačenje veliko bolj izvedljivo od simultanega. Ironično pa je, da se marsikateri konferenčni tolmač v tej vlogi počuti neprijetno, saj mora iz varne kabine prilesti naravnost pod svetovne žaromete.

Meni najbolj zanimiva oblika pa je t. i. dialoško ali skupnostno tolmačenje. Gre za obojestransko tolmačenje, ko dvojezični strokovnjak postane posrednik med dvema osebama, ki se drugače ne bi mogla sporazumevati. Ta oblika tolmačenja ni tako značilna za politične govore in sestanke. Skupnostni tolmači delajo na primer v sprejemnih centrih za migrante, na mejnih prehodih, sodiščih, v šolah in bolnicah. Delo je raznoliko: v bolnici se lahko ukvarjajo tako s pijanimi turisti kot s tujimi nosečnicami ali ponesrečenci, v “oskrbo” pa dobijo seveda tudi bolne ali poškodovane priseljence, s katerimi je večkrat težko stopiti v stik že zaradi kulturnih razlik. Da sploh ne omenjam, kako težko je dobiti kvalificirane tolmače za oddaljene jezike, ki so med afriškimi ali azijskimi priseljenci najpogostejši.

Mislim, da se je čisto vsak zamejec že znašel v vlogi dialoškega tolmača. Taka je pač usoda obmejnih ljudi, ko peljejo na primer italijanske znance na kosilo v Slovenijo ali ko s prijatelji iz Slovenije potujejo po Italiji. Sama se tudi iz teh izkušenj spomnim nekaterih spodrsljajev. Naročilo italijanske prijateljice sem natakarju “prevedla” v italijanščino, njo pa prepričano ogovorila v slovenščini. V takih okoliščinah se lahko vsi skupaj posmejemo. Če pa bi kdaj delala v konferenčni kabini, bi v najboljšem primeru prej ali slej izbruhnila v obupane klice na pomoč, v najslabšem pa sprožila diplomatski incident.