Slovenka iz Italije … nazaj v mednarodno okolje (13)

Cena lepega vremena

Ta zapis nastaja na vrtu za mojim luksemburškim domom. Pred kratkim sem ugotovila, da imamo tudi na zunanji strani hiše vtičnico, s pomočjo katere lahko napajam stari prenosnik in se tudi ob delu pred zaslonom naužijem svežega zraka. Pred mano se bohoti sivka, ki me spominja na grm z domačega vrta, mimo katerega sem se kot otrok vsako pomlad sprehajala prestrašeno, saj je okrog njega vse brenčalo. Včasih se sprašujem, ali me je z leti strah minil ali je čebel danes že opazno manj kot pred dvajsetimi leti.

Res je, da sta, odkar sem pisala o norem luksemburškem vremenu, minila dobra dva meseca. Zima se je nedolgo po moji kolumni s sredine marca dokončno prevesila v sicer precej muhasto pomlad, ki je zdaj vse bolj podobna zgodnjemu poletju. Lahko bi rekli, da se za junij to tudi spodobi. Pa vendar mi ne grejo iz glave nekoliko cinično izgovorjene besede sodelavke, ko je na začetku prakse z mano delila nasvete, kaj vse si lahko ogledam v okoliških krajih: “Pred desetimi leti smo imeli pravo sončno vreme samo par dni v letu. Zdaj pa podnebne spremembe pomagajo, da je tudi Luksemburg postal prijetnejši za bivanje.”

Zgodnjepoletno sonce, ki je že občutno prevroče, da bi lahko zunaj zdržala brez zavetja sence, nas neprekinjeno greje že vsaj deset dni. Že skoraj dva tedna v Luksemburgu ni padla niti kapljica dežja. Ne pritožujem se nad vremenom, to bi bilo smešno, predvsem ker smo pritožbe že porabili, ko so nas vsak dan presenečale plohe ali celo toča. Vendar si ne morem kaj, da na s soncem obsijanem vrtu ne bi čutila tudi nekaj grenkobe. Stalno me namreč spremlja zavedanje, da so za to prijetno vreme dejansko krive podnebne spremembe. Poplave, ki so nedavno prizadele Emilijo – Romanjo, nas opozarjajo na to, da take spremembe nikakor niso vedno pozitivne. Ne mine leto, ko ne bi v medijih brali o požarih s kakega konca sveta, tudi z območij, ki sploh ne bi smela biti vroča in sušna. Lansko poletje je za marsikaterega Kraševca to nehala biti le novica iz časopisa, saj so strah in ogenj občutili na lastni koži.

Moje razmišljanje o tem je poleg vremena sprožila tudi književnost. Pravkar sem namreč prebrala roman Na Klancu Tine Vrščaj, enega od petih finalistov za letošnjo nagrado kresnik, ki je po mojem okusu sicer malo preveč tendenčen, brez dvoma pa se posveča zelo pomembnim temam, pred katerimi si ne bi smeli več zatiskati oči. Vsi se namreč obnašamo, kot da se nas podnebne spremembe ne tičejo ali vsaj kot da pač ne moremo narediti ničesar, da bi jih poskusili zaustaviti. Moram pisati v prvi osebi množine, saj nisem nič boljša od večine. Prav pred kratkim smo s prijateljicami uživale ob brunchu, kjer ni manjkal znameniti toast z avokadom. Ko je ena pripomnila, kako težko je v Evropi najti ravno prav zrele avokade, sem pomislila – seveda. Saj te rastline niso namenjene temu, da bi jih množično proizvajali in jih še nezrele prevažali na drugi konec sveta. Rada imam tropsko sadje, toda morda je bolje, da v njem uživam takrat, ko bom končno odpotovala v Južno Ameriko, sem sklenila. Kar pa me morda tudi ne bi opralo krivde: za potovanje bi podpirala vse bolj množično letalsko industrijo.

Podnebne situacije ne morem spremeniti s svojimi razmišljanji in tudi knjige, kot je omenjeni roman Na Klancu, nanjo ne morejo bistveno vplivati. Pa vendar je razmišljanje, pisanje in razpravljanje o tem pomembno, saj lahko samo to vodi do edinega razpleta, ki nas še lahko reši: do tega, da okoljevarstvena tematika postane prioriteta tudi za svetovne odločevalce. Ljudje ne znamo gledati v prihodnost, zato sama misel na to, da bi poplava ali požar nekoč odnesla prav našo hišo, ni dovolj, da bi se resno prestrašili in prenehali s kupovanjem industrijsko pridelanega mesa ali avokada. Za marsikoga to sploh ni dovolj, da bi se sprehodil do najbližjega zabojnika za ločeno zbiranje odpadkov, namesto da bi smeti odvrgel kar na tla ali v gozd. Spremembe lahko sproži samo sistem. Vendar tudi politikov ne zanima, kaj se dogaja dlje v prihodnosti od njihovega mandata. Zato mora okoljevarstvo končno postati dovolj mainstream, da bodo politiki prisiljeni, da zelene ukrepe postavijo na vrh svojih programov. Izguba glasov na prihodnjih volitvah zveni veliko bolj zastrašujoče kot izguba planeta čez nekaj deset let.