Slovenka iz Italije … nazaj v mednarodno okolje (12)

Piše: Mojca Petaros

Vrednost manjšin in manjšinskih jezikov

Težko verjamem, da od Pahorjeve smrti mineva že eno leto. Pravzaprav včasih še vedno težko verjamem, da Borisa Pahorja že ni več med nami. Spomnim se, da sem ob novici o njegovi smrti pomislila, da nas je zapustil v trenutku, ko ga najbolj potrebujemo. Poslovil se je od sveta, ki še zelo nujno potrebuje pričevalce holokavsta. Predvsem pa bi naša manjšina potrebovala še več Borisov Pahorjev.

Zdaj, ko delam v samem srcu Evrope, večkrat razmišljam o tem, kako sem srečna kot materna govorka slovenščine. Tukaj ni razlik med mano in Italijanom, Madžarom ali Poljakom. Vsak od štiriindvajsetih uradnih jezikov Evropske unije ima svoj oddelek, svoje prevajalce, za svoj jezik prilagojena prevajalska orodja in druge pripomočke.

Večjezičnost je temelj Evropske unije. O njenih delovnih in uradnih jezikih govori čisto prva evropska uredba iz daljnega leta 1958. Uradni jeziki vseh njenih članic so enakopravni; problem pa je v tem, da v Evropski uniji živi na milijone ljudi, katerih materni jezik ni tudi uradni jezik ene od držav članic.

Med letošnjimi praktikanti v Evropskem parlamentu je kar nekaj pripadnikov narodnih manjšin. Razen mene in Finke s Švedske so tu še nekaj Kataloncev, dva Baska in Galicijka: torej osebe, ki svojega prvega jezika pri delu sploh ne uporabljajo. Prištevajo jih med španske govorce. Spoznala sem tudi nizozemsko govorečega Belgijca, ki dela v neprevajalskem oddelku in mi je pripovedoval, da se je pred kratkim znašel v manjši stiski, ko ga je šef – Francoz, s katerim se zaradi različnih narodnosti na oddelku običajno pogovarjata v angleščini – na samem nagovoril v francoščini. To ga je vrglo iz tira; v jeziku, ki ga že iz časov šolanja ni redno uporabljal, se je počutil okorno. Njegova pripoved, ki jo je prežel z ironijo, me je nasmejala tudi zato, ker vem, koliko mojih zamejskih prijateljev se podobno počuti, ko se morajo izražati v italijanščini.

Nekje na začetku prakse so nam omenili, da prevajalci v Evropskem parlamentu znajo povprečno med štiri in pet jezikov, kar se je seveda marsikomu zdela impresivna številka. Nekdo je takrat pripomnil, da imamo tisti, ki smo že rasli v dvojezičnem okolju, veliko srečo; na kar je Baskinja odgovorila: “To že, čeprav je baskovščina popolnoma neuporaben jezik.”

Njena izjava me je razočarala in tudi nemalo presenetila. Še zdaj se sprašujem, ali je pripombo izrekla kar tako, zaradi konteksta, ali pa je res prepričana v to, da je poznavanje sicer majhnega, pa vendar tako drugačnega in zanimivega jezika brez vsake vrednosti. Tako navadno razmišljajo ljudje, ko se odločajo, katerega tujega jezika bi se radi naučili in največkrat odpišejo tiste, ki se jim zdijo premalo razširjeni, da bi lahko bili uporabni. Žalostno pa je, če so v to prepričani celo govorci tistega jezika.

Čeprav nočem verjeti v razvrstitev jezikov med bolj in manj uporabne, je ravno to razlog za moja pogosta razmišljanja o tem, kako je slovenščina srečna. S statusom uradnega jezika pridobi “uporabnost” in posledično (morda) tudi priljubljenost. Na žalost v Italiji ne kaže, da bi bil naš jezik kaj zelo uporaben ali priljubljen. Ampak če kot manjšina izumremo, slovenščina ne bo izumrla z nami – česar govorci baskovščine ali katalonščine ne morejo trditi. Ta zadnja misel mi ni v nobeno tolažbo. Z izumrtjem manjšine bi umrlo še marsikaj slovenskega. Med drugim tudi dediščina Borisa Pahorja.

Pred kratkim je med mojimi prijatelji na Instagramu zakrožila slika s sledečim napisom (prevajam ga iz angleščine): “Želim ti, da bi se zaljubil v nekoga, ki govori tvoj jezik, da ti ne bo treba vse življenje prevajati svoje duše.” Na prvi pogled sicer lepo sporočilo, vendar se z njim ne strinjam. Nekdo, ki nas ljubi, se lahko nauči razumeti jezik naše duše.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Najbolj brano

Prireditve

Vreme