Slikar, grafik in risar Zoran Mušič ponovno doma

V okviru rednega programa GO! 2025 sta na ogled prvi dve Mušičevi razstavi: v gradu Štanjel z naslovom Telesa pokrajine, v gradu Dobrovo pa Pokrajine teles. Razstavi bosta odprti do 7. septembra. Dela so posodili: Umetnostna galerija Maribor, Belokranjski muzej Metlika, Občina Brda (iz Mušičeve donacije iz leta 1991), Sonja Stangelj iz Modene (Ljubljana), Lia in Maurizio Zanei iz Trsta in Siegbert Metelko iz Celovca.

Mušičevo življenje in delo spremljam desetletja. Moj pogled je svojstven in oseben, globoko podoživet in ponotranjen, podkrepljen s pogledi piscev, ki so v času njegovega življenja bili z njim v osebnem stiku in z njegovimi pogledi, ki so se počasi izoblikovali v moja nova spoznanja. Besede “griči so me spominjali na gola trupla, na katerih ni bilo več niti kože” so se zlile z lucidnimi besedami mojega profesorja dr. Naceta Šumija, s katerimi je zaključil svojo študijo v katalogu leta 1991, ko je zapisal, da je presenetljivo izenačenje kupa mrtvih s krajinsko podobo. Njegove cikle sem vse bolj zaznavala kot pokrajino in kot telo v edinstvenem prepletu, spajanju in prehajanju. Vse bolj kot Telesa pokrajin in kot Pokrajine teles. In se vse bolj strinjala z njegovimi besedami: “Mislim, da biti umetnik pomeni doseči človeškost.”

Mušičev impozantni opus, ki zajema številne slike, grafike, gvaše, akvarele in risbe ter ga opredeljuje figurativna in manj abstraktna likovna govorica, tematsko pa krajinska motivika in figura ali figuralna skupina, podoživljam kot edinstven preplet figure in figuralne skupine z naravo v zanimivi sintezi, ki ponuja razmisleke v povezavi z razumevanjem telesa in percepcije ter vida in vidnosti z nekaterimi likovnimi in slikarskimi elementi, kot so črta, barva in z njo povezana perspektiva, svetloba, oblika, prostor in globina. Njegova dela, ki jih hranijo najpomembnejši muzeji in galerije sveta, občutim kot telo pokrajine ali pokrajino telesa. Občutim kot izvirne in zgovorne mojstrovine, ki so zrasle iz njegove duše in govorijo o prostoru in času, ki ga je umetnik živel.

Slovenski slikar, grafik in risar Zoran Mušič, ki ga imajo za svojega tudi Italijani in Francozi, se na svojstven način, po 34 letih, z obema razstavama vrača domov na Goriško, na Kras in v Brda, v kraje, kjer se je rodil in ki so na poseben način zaznamovali njegovo dolgo ustvarjalno življenje. Leta 1991 smo po desetletjih ponovno zapisali Bukovico kot njegov rojstni kraj in kljub težkim časom v obnovljenih prostorih gradu odprli stalno zbirko 134 podarjenih grafičnih del ter tako Dobrovo zapisali na zemljevid pomembnih galerij in muzejev sveta, ki hranijo njegova dela. Izbor Mušičevih del iz donacije (gre za grafična dela) je ponovno na ogled skupaj z izborom del različnih lastnikov v drugih tehnikah.

Zoran Mušič je umetnik z izrazitim zgodovinsko izpričanim profilom, ki ga z njegovimi slikarskimi, grafičnimi in risarskimi dosežki ne postavljam v umetniška gibanja in smeri povojnega modernizma in zgodnjega postmodernizma, saj je bil v teh velikih obdobjih samohodec, prepoznaven in prepoznan kot individualni primer, kot umetnik, ki je v svojem obdobju hodil svojo lastno pot. S tem ko je ustvaril cikel Nismo poslednji (1970–1975 in 1987–1988), se je zapisal med najbolj prepoznavne umetnike 20. stoletja.

Svojo življenjsko pot je začel v Bukovici leta 1909 v avstro-ogrski monarhiji in se leta 1915, zaradi soške fronte kot begunec s šestimi leti podal na pot odrekanj, strahu, trpljenja in osamljenosti. Na pot bolečin. Njegova pot se je od leta 1920 vila od Koroške do Štajerske, od Maribora do Zagreba, kjer je doštudiral, od dalmatinskih otokov do Ljubljane, kamor se je preselil leta 1940, in se ponovno spremenila v krvavečo rano, ko je okusil fašistično zlo v Benetkah in Trstu ter nacistično zlo v taborišču smrti v Dachauu: od novembra leta 1944 do junija 1945 je v taborišču groze doživljal ponižanja, izživljanja, mučenja in dan za dnem zrl smrti v oči. Dachau je bil Mušiču izjemno globoka izkušnja in nikoli ni vedel, kdaj bo lahko tudi sam prišel na vrsto. Z grozo je opazoval, kako so se telesa spreminjala v kupe trupel in se kot kraška pokrajina kopičila v mehke valovite oblike, iz katerih so štrlele izsušene okončine in neme, prestrašene, steklene in še vedno sprašujoče oči. V tistih kupih navrženih skeletov so morda še utripala srca, ki so hotela živeti in ljubiti. In ne sovražiti. Ki so hotela, da bi jih videli. Da bi jim pomagali. A ni bilo nikogar. Bila je le smrt. Bilo je eno samo trpljenje.

V Dachauu se je Zoran Mušič ponovno rodil kot umetnik, kot slikar. Sam je o tem velikokrat spregovoril: “Po Dachauu sem začel slikati to, kar je v meni, šele tedaj sem prišel do samega sebe … Šele v Dachauu sem odkril resnico in jo skušal naslikati …”

Za slikarja Zorana Mušiča bi lahko rekli, da je bil slikar, ki je slikarstvo živel in je vse svoje življenje posvetil umetnosti in slikarstvu. To je zelo lepo opredelil sam, ko je povedal: “Ne morem živeti brez slikarstva, risanja. Saj veste, slikarju je slikarstvo vse. Ko ni več možnosti za slikanje, pomeni, da je vsega konec.” Ko sem Zorana Mušiča osebno spoznala, me je prevzel kot umetnik, ki je na svet, sebe in na umetnost gledal s posebnimi očmi. Prevzel me je tudi kot človek širokega in odprtega duha, svetovljan, ki pa se je v vsem dolgem ustvarjalnem obdobju čutil povezanega z okoljem, v katerem se je rodil, in to svojo naklonjenost velikokrat izrazil. Seveda je najpogosteje izražal svoje občudovanje Krasa, ki ga je navdihoval vse od otroških let, ko ga je kot petletnik gledal z okna rojstne hiše v Bukovici. To svoje občudovanje je izrazil s temi besedami: “Kras. ‘Vidiš’, so mi pravili, ‘za tistim hribom se začenja Kras.’ Kras … to magično ime sem zaznal in občutil že v prav zgodnjih letih.”

Čeprav sta razstavi postavljeni na dveh različnih lokacijah, v gradu Štanjel in v gradu Dobrovo, sta zastavljeni tako, da si obiskovalec lahko ogleda samo eno izmed njiju, lahko pa se odloči najprej za obisk v gradu Štanjel in nato v gradu Dobrovo, saj si razstavljena dela kronološko sledijo v tem vrstnem redu: v prvem nadstropju Galerije Lojzeta Spacala se najprej srečamo z deli iz Mušičevega zgodnjega, mariborskega in ljubljanskega obdobja, nato pa v treh sobah z deli iz šestih ciklov, ki nam razprejo slikarjevo oživljanje spominov, občutkov in občutenj na kraško pokrajino, na sienske in umbrijske griče, na kamnito pokrajino v toskansko-emilijanskih Apeninih v okolici Bologne ter na drevesa v okolici Saint-Tropeza v Provansi v gozdovih plutovca. Najprej vstopimo v svet konjičkov in dalmatinskih motivov, nato v svet sienske in umbrijske pokrajine s konca štiridesetih in začetka petdesetih let, ko je pokrajina vse bolj abstrahirana in barvno izjemno harmonična, videna v polkrožni obliki hribov, ki se vse bolj prepletajo s figurami. Vse bolj se kristalizirata pokrajina telesa in telo pokrajine, kar je razvijal tudi v ciklu Kamnita pokrajina iz druge polovice sedemdesetih. V tretji sobi vstopamo v svet tišine, v svet iskanja resnice. Tema dachauskega trpljenja, ki je tu samo nakazana, je glavna tema razstave v gradu Dobrovo, ki nosi naslov Pokrajine teles.

Zoran Mušič po Dachauu desetletja ni ne smel in ne zmogel pozabiti tistih trupel, ki so bila naložena druga na drugo v skladovnicah; tistih bleščečih oči, ki so, kot je povedal, tiho, brez besed, milo prosile pomoči nekoga, ki je še lahko hodil; tistih prepletov okončin in obrazov: vsebino razstave v gradu Dobrovo nakažejo risbe iz Dachaua iz leta 1945 v prvi sobi, ki jim sledijo dela iz cikla Vegetativni motivi ter dela iz cikla Nismo poslednji v večini prostorov, ter dela iz njegovega zadnjega obdobja, ko se je vrnil k upodabljanju sebe in svoje žene Ide. Poudarek je na ciklu Nismo poslednji v različnih tehnikah. Prav s temi deli želimo izpostaviti njegovo umetniško sporočilo: “Mislim, da biti umetnik pomeni doseči človeškost.”

Ko gledamo Mušičeva dela, ne gledamo samo kamnov, gora, hribov. Narave. Pariza in Benetk. Telesa. Teles. Mrtvecev in trupel. Avtoportretov in portretov. Na njegovih platnih prepoznavamo Življenje in Smrt: oboje se prepleta skozi celoten slikarjev ustvarjalni opus. In čeprav slikar sam ni maral tistega, “kar se spreminja”, so vendarle nastajala dela, ki so spreminjala slikarja in spreminjajo nas, ki si jih ogledujemo. Spreminjajo nas tako, da pričnemo po sebi brskati, iskati, odkrivati; se spraševati. Da skušamo v sebi poiskati in naposled tudi najti – našo človeškost. Prav ta njegova iskanja lahko še posebej globoko podoživimo na razstavi v gradu Dobrovo.