Skrivnostna moč pesniške umetnosti

Piše: Fotografije:

TKS / Kava z Marianno Deganutti

Konec leta 2023 je založba Mladika izdala dvojezično pesniško zbirko dr. Marianne Deganutti Moj jezik v tvojih besedah/La mia lingua nelle tue parole. Marianna Deganutti je doma nedaleč od Čedada. Tu so generacije Beneških Slovencev zaradi fašizma, prisilne italijanizacije, izseljevanja in upadanja prebivalstva izgubljale slovenske besede. Marianna je v sebi ohranila babičine besede, čeprav so se ji izmikale, se mešale, lebdele in jih je znala uporabljati le ob malokateri priložnosti.

Zrasla je sicer v pretežno italijanskem okolju, stik z babico in narečjem je bil žal prekratek, a je v njej vseskozi tlel. Marianna se je odločila, da bo znanje slovenščine okrepila in je to tudi storila. Čeprav je književnica svetovljanka, se rada vrača v rojstne kraje in ji je tematika obmejnosti in večjezičnosti posebno pri srcu. Napisala je več esejev na to temo in tudi spisala knjigo, v kateri se na več mestih posveča prav večkulturnemu Trstu. 

Po dolgih letih molka so slovenske besede, obogatene s številnimi novimi, našle moč, da so vzklile v verzih in prešle na papir. Nastala je dvojezična zbirka v slovenščini in italijanščini, ki pripoveduje zgodbo o izgubi in ponovnem najdenju jezika. Pesmi so pravzaprav nastajale v slovenščini, saj je bil glavni cilj “komunicirati” z babico, je na Kavi s knjigo v petek, 24. maja, v Tržaškem knjižnem središču povedala Marianna Deganutti. V sproščenem pogovoru z urednico pri založbi Mladika Nadio Roncelli je razkrila, da je pesmi prevedla v italijanščino, da bi tudi italijanski bralci lahko razumeli večjezično in obmejno resničnost ter bi mogoče še komu pomagala ponovno odkriti ali se spet približati izgubljenemu maternemu jeziku. Spoznala je namreč vrsto ljudi, ki so delili podobne občutke in bolečino ob izgubi nekdanjih besed. Ob branju pesmi se odpira posebna zgodba in v njej je jasno, da je babica nosilka jezikovnega zaklada. Zbirka je razdeljena na pet delov: meja – odhod – medve – izgubljene besede – zopet najdene besede. Sogovornici sta se v pogovoru dotaknili posameznih delov, za tankočutno branje pesmi iz sklopov pa je poskrbela kulturna delavka Marjetica Puntar.

V prvem delu Marianna Deganutti globoko razmišlja o pojmu meje, o tem, kako je meja nastala, kdo si jo je zamislil, zakaj je tako močen pojem, ki od nekdaj zaznamuje posameznike in življenja (še danes) tako v materialnem kot mentalnem smislu.

Drugi sklop je namenjen bolečemu odhodu babice in zavedanju, da zemeljska zgodba ne pomeni konca, ampak tudi trenutek, ko se nekaj novega začne. V sklopu medve se avtorica pogovarja z babico, spominja se skupnih trenutkov, ki jih je doživljala z njo, in z njo deli tudi trenutke vsakdanjega življenja.

V četrtem sklopu se močno zave praznine, ki bi obstajala, če bi besede ostale izgubljene, in kako “fiore ne bi bil cvet” in ne bi vedela, da “noi smo mi”.

Trda volja in vztrajnost prideta spet na dan, svet zaživi drugače in človek se zaveda, da so besede pravzaprav vedno bile nekje v globini in ga čakale. Tako poročajo pesmi iz zadnjega sklopa pesniške zbirke. “Besede, ki sem jih slišala v otroštvu in jih nisem nikoli izgubila. Našla sem jih točno tako, kot mi jih je zapustila babica, povezane so z dogodki, občutki, otroštvom. Mislim, da ni mogoče dovolj poudariti, kako je dragoceno otroštvo za notranje občutke posameznika in pri pridobitvi spet izgubljenih besed,” je dejala pesnica.

Bolečina ob izgubi babice in jezika je vplivala na identiteto, bila je kot neke vrste dolg glavobol, je razkrila avtorica in dodala, da je ta polagoma izginjala, ko se je učila jezika in začela s pisanjem. “Mislim, da se danes res bolje počutim,” je ob koncu dejala Marianna Deganutti, ki je v pesniški umetnosti odkrila moč, da ji je pomagala izraziti in prebroditi to bolečino.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme