Skrb za drugega je začetek čudeža 

Pred leti je bil na televiziji gost osemleten deček. V oddajo so ga povabili zato, ker je rešil življenje dveh drugih dečkov. Iz pogovora se je videlo, da je deček veren. Novinar ga je vprašal, ali hodi k verouku. Deček je pritrdil. Dalje ga je voditelj vprašal, kaj se tam učijo. “Zadnjič smo se pogovarjali o tem, kako je Jezus na svatbi v Kani spremenil vodo v vino.” Gostje v studiu so se začeli smejati, voditelj pa je ostal miren in je malega gosta vprašal: “In kaj si se naučil iz te zgodbe?” Deček se je začel presedati na stolu in kazalo je, da je bilo to vprašanje pretežko zanj in da ne zna odgovoriti. Potem pa je dvignil obraz in dejal: “Če se nameravaš poročiti, potem poskrbi, da boš na poroko povabil tudi Jezusa!”

Ta preprosti dečkov odgovor, ki je izzvenel duhovito in so se mu navzoči v studiu nasmejali, skriva v sebi pomembno sporočilo za naše življenje: povabiti Jezusa v svoje življenje, kakor sta ga povabila novoporočenca v Kani Galilejski. Kristus, ki rešuje stisko na svatbi, rešuje tudi stisko v našem življenju, ko ga vanj povabimo. Ne bojmo se zato povabiti in sprejeti Kristusa v življenje. Tudi v zakonsko.

Iz pripovedi o svatbi v Kani lahko izluščimo še eno sporočilo. Jezusova mati Marija je vseh trideset let dotedanjega življenja vedela, da je njen sin Jezus tudi Božji Sin, ki lahko dela čudeže, a ga ni nikoli prosila, naj pomnoži kruh pri družinski mizi. Ni ga prosila, naj vodo spremeni v vino ali naj pomnoži njihov denar. Kakor da ga ni nikoli v domači hiši prosila, naj uporabi svojo moč in jim v čem koristi. Kdo bo celo zatrjeval, da moramo biti dobri in začeti svojo dobrodelnost doma. Pa tudi Jezus je vedel, da ima čudežno moč in zmore storiti čudež. Spomnimo se, kako je po 40-dnevnem postu v puščavi bil izredno lačen in mu je hudi duh predlagal, naj kamne spremeni v kruh in jé. Toda on tega ni storil. Pozneje pa je v puščavi pomnožil kruh, da je nasitil množico.

Kaj nam s tem želita sporočiti Jezus in Marija? Govorita nam, da Božji darovi, ki jih ima posameznik, niso namenjeni njim osebno ali njihovim družinam, ampak Bog naklanja posameznikom darove, da bi bili v službi skupnosti. Tako v drugem berilu sv. Pavel našteva različne darove, ki jih prejemamo po Svetem Duhu. Toda te darove prejemamo “v korist vseh” (1 Kor 12,7), ne pa zase in v sebične namene. Tako skrb za druge postaja začetek čudeža.

Zato lahko beremo pripoved o čudežu v Kani kot pripoved o Jezusu, ki je prinesel veselje v naše življenje. Tisti, ki prebivajo v Jezusu, ne morejo več reči: “Nimamo vina ali za nas ni več življenja.”

Zgodba za navdih in razmislek    

Reka žive vode

Neka ladja, ki je plula ob severni obali Južne Amerike, je oddala znake za preplah. Ko je ta signal prišel do druge ladje, so ujeli sporočilo: “Umiramo, ker nimamo pitne vode!”

“Zajemite jo iz morja!” se je glasil odgovor, “saj plujete ob ustju reke Amazonke.”

Vse okrog njih je bila sladka, pitna voda in ni jim bilo treba narediti nič drugega, kot da jo zajamejo. Tega niso vedeli, zato so umirali od žeje.

Kako verodostojna podoba ljudi, ki umirajo od duhovne žeje, ker ne vedo, da jih obdaja reka žive vode Božje besede!

Zgodbe za veselje do življenja, str.  23.