“Seme vere so vame posejale none”, tako Stalinova hčerka Svetlana Stalinove hčerke

Piše: Ambrož Kodelja

To so misli Stalinove hčertke Svetlane. Ko je dopolnila 56 let, je postala kristjanka in od tedaj je bila vsak dan pri maši. Misel “Seme vere so vame posejale none” je vzeta iz njene knjige, ki je bila ena od tistih, ki so jo v letošnjem vročem poletju prebrali številni bralci.

Svetlana je bila rojena leta 1926 v nevernem okolju. To je opisala v svoji avtobiografiji z naslovom Dvajset pisem prijatelju. Kot v življenju veliko ljudi so v tistem času starši vzgajali otroke kot ateiste, ker je bilo tedaj takšno vzdušje, ki sta ga širila vzgoja in šolstvo. V njenih prvih tridesetih letih ni bilo omembe Boga. Prvo seme o Bogu sta v njeno dušo vnesli babici. Mati njenega očeta Jožefa, pobožna in marljiva žena, je sanjala, da bi njen sin postal pravoslavni duhovnik, zato je globoko v sebi čutila vero v Boga in Cerkev. Svetlana je besedi duša in Bog prvič slišala od stare mame po mamini strani, to je bila Olga Alilujeva. Ona je zelo rada govorila o Bogu. Svetlana je zapisala: “Rada je govorila o Bogu … Bog mi je dopustil, da je po njej seme vere prišlo vame … Čeprav so na zunaj bile obdane z neštetimi ideološkimi težavami, sta obe babici globoko v svojih srcih obdržali vero v Boga in Kristusa.”

Večino mladosti je Svetlana preživela z očetom, saj je mama, ko je imela Svetlana šest let, naredila samomor. Svetlanin prvi fant očetu ni ugajal, zato je končal v sovjetskem gulagu. Tedaj je Svetlana prvič spoznala, da je nekaj naravnega, da so posamezni člani njene rodbine izginili brez glasu. Leta 1953 je umrl oče. Spomin na njegovo agonijo je bil zanjo zelo boleč. Takole pravi: “Njegova smrtna agonija je bila strašna. To, kar se je z njim dogajalo zadnje trenutke, je bilo grozljivo. Odprl je oči in pogledal vse prisotne v sobi. To je bil zastrašujoč pogled, zmešan, jezen, poln strahu pred smrtjo. Dvignil je levo roko. Gesta je bil nerazumljiva in žugajoča,” je zapisala.

Devet let po očetovi smrti se je Svetlana dala krstiti v ruski pravoslavni Cerkvi. Svojo odločitev je utemeljila, da je to storila, ko je spoznala, da svetu ne vlada človek, ampak “Vrhovni Razum”, in da sta duh in resnica važnejša od materialnega sveta. Tedaj je napisala: “Ko je to dvoje osvojilo moje srce – da sta duh in resnica važnejša –, sta ideji marksizma in leninizma spuhteli kot dim iz mojega srca.”

Ker Svetlana ni imela “milosti v očeh vladajočih”, je zapustila Sovjetsko zvezo. Kmalu zatem je bilo odločilno srečanje s katoliškim duhovnikom, ki je živel v ZDA in se je imenoval Giovanni Garbolino.

Stik s tem duhovnikom in branje nabožnih knjig sta leta 1982 prispevala k odločitvi, da vstopi v katoliško Cerkev. Tedaj je zapisala: “Šele sedaj razumem veliko milost, ki ju imata zakramenta spovedi in obhajila, ne glede na letni čas. Prej nisem bila sposobna kesanja in odpuščanja. Nikoli nisem bila sposobna ljubiti svojih sovražnikov, sedaj se počutim drugačno kot prej, ko obiskujem dnevno mašo.”

Kako dolgo pot verske rasti je doživela ta žena, ki je od šestega leta živela brez mame, je pa spoznala nebeško Mater! Svetlana zaključuje: “Sprejeta sem v roke Blažene Device Marije … Kdo drug bi lahko bil moj zagovornik, če ne Jezusova Mati? Ona me je pripeljala k sebi.”

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme