Segrevanje tal in (ponovna) selitev v gorata območja

Piše: Adrijan Pahor Fotografije: Dom

Odmaknjene doline potrebujejo infrastrukture, delovna mesta in javne storitve

Še zdaj se živo spominjam predstavitve knjige Zorana in Franca Jerončiča Mejna reka Idrija, ki je bila pred nekaj leti v Špetru, ko naju je publicistka Claudia Salamant, med ostalim, vprašala, kako bi ustavili selitev iz teh prečudovitih goratih območij Benečije in Kolovrata v dolinske predele oziroma v tujino. Vprašanje naju je presenetilo, vendar sva se znašla in navedla nekaj možnih odgovorov. Pred nekaj tedni (15. 9.) je beneški petnajstdnevnik Dom v prispevku Roberta Pense predlagal zanimivo rešitev. Splošno segrevanje tal bo po mnenju antropologa Annibala Salse (ta je predaval na znanem 50. Gorskem prazniku na Matajurju) privedlo do ponovne “zlate dobe” goratih predelov in množičnega naseljevanja le-teh. Ponovne zato, ker se je prva množična selitev udejanjila kmalu po letu 1000 s splošnim segrevanjem atmosfere in se v naslednjih stoletjih, predvsem pa v 17. stoletju z nastopom t. i. manjše ledene dobe ustavila oziroma sprožila obratno težnjo. Naselitev goratih območij je po letu 1000 spodbujala sama rimska oblast, ki je gore iz t. i. “horribiles et inaccessibiles” prekvalificirala v “optimum climatico”. Dobri pogoji za življenje so spodbudili marsikoga, da se je preselil višje, celo do 2000 m nadmorske višine. Oblast je naseljevanje goratih območij spodbujala s finančnimi prispevki, davčnimi olajšavami, avtonomijo (liberi homines), koncesijami, trgovinsko izmenjavo, prenosom infrastrukture in zagotovljeno lokalno administracijo.

Neugodne socialne razmere in pogoste politične spremembe so nato v 20. stoletju v Benečiji, Reziji, Kanalski dolini in na odmaknjenem Kolovratu po prvi svetovni vojni, posebno pa po drugi, silile prebivalstvo, da se seli drugam, v kraje, kjer bi si lažje zagotovili preživetje. Marsikateri so zato zapustili domačo zemljo in iskali zaslužka drugje. Za njimi so ostale zapuščene vasi, zaselki, kmetije, domačije, seniki, mlini, mostovi in drugi objekti, ki še danes kljubujejo neizprosnemu zobu časa. Še danes vidimo te tihe “pričevalce” nedavnega časa, ko je tod okoli odmeval takt vsakdanjega življenja in kmečkih opravil. Reka Idrija in druge so bile pogoj za preživetje, pa tudi vir energije za številne mline, ki so se nahajali ob njenem toku, in z njo povezani mostovi, ki so bili neobhodno potrebni za komunikacijo med tu živečima narodoma, pa tudi s tistimi slovenskimi rojaki, ki so živeli po priključitvi Benečije Italiji na Kolovratu na oni strani meje.

Letošnje izredno dolgo in vroče poletje je sprožilo pravcati naval na znane gorske turistične destinacije, ki je v nekaterih odmevnih krajih v Dolomitih povzročil pravi prometni kolaps. Premožnejši ljudje si kupujejo ali gradijo vikendice, marsikateri so se odločili za permanentno selitev v severnejše in hladnejše kraje v naši deželi. Da se to lahko uresniči, oziroma omogoči ne samo posameznikom, ampak širšemu spektru zainteresiranih, bi bilo treba najti tako sistemsko rešitev, ki bi omogočala gorskim prebivalcem enako kakovost življenja, kot jo imajo ljudje v mestih. Pri tem bi bile ključne gospodarske spodbude in seveda delovna mesta. Bolj kot kjerkoli drugje bi bilo pomembno delo na daljavo oziroma olajšave za podjetja, ki zaposlujejo domačine za delo od doma. Potrebne bi bile subvencije za specifične pogoje kmetovanj (na strminah) in promocija lokalnih izdelkov z visoko dodano vrednostjo (sir, med, lesni izdelki).

Z Jerončičem sva takrat poudarila predvsem trajnostni turizem (pohodništvo, kolesarstvo, kulturna dediščina), skratka to, kar ne uničuje okolja in prinaša stabilen prihodek. Deželna oblast bi morala tudi nuditi nepovratna sredstva ali ugodne kredite mladim družinam in podjetjem, ki si želijo ostati ali se preseliti v hribe. Če k temu dodamo še vzpostavitev infrastrukture z internetom, urejene in vzdrževane cestne povezave, javni prevoz in dostop do javnih storitev (šole, vrtci, bančne, poštne usluge, zdravstvo) in nižje davke za prebivalce, ki živijo na demografsko ogroženih območjih, potem bi zagotovo spodbudili obstanek prebivalstva na teh območjih oziroma njihovo ponovno naselitev. Gorata območja postajajo, skratka, vse bolj zanimiva, ljudje iščejo boljše pogoje za življenje, posebno upokojenci, ki so razbremenjeni vsakršnih delovnih obveznosti, se odločajo če že ne za stalno, pa vsaj začasno selitev, upoštevajoč predvsem trenutno meteorološko stanje doma in v hribih …

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme