Še nekaj o čudežih

O beatifikaciji A. M. Slomška

Zanimivemu članku Danila Čotarja o čudežih v prejšnji številki Novega glasa bi rad dodal še nekaj misli, ki izhajajo iz osebne izkušnje. Gre za beatifikacijo blaženega A. M. Slomška, ki jo je 3. julija 1998 proglasil papež Janez Pavel II. in za katero je nato prišel osebno v Slovenijo. Proces, ki je privedel do beatifikacije, je bil dolg in kompliciran. Bistven zagon dolgoletnim prizadevanjem je dal msgr. Maksimiljan Jezernik, rektor zavoda Slovenicum v Rimu, potem ko je postal glavni postulator. Med drugim gradivom, ki ga je bilo treba pripraviti, je moral biti tudi dobro dokazan čudež na priprošnjo škofa Slomška. V letih se je nabralo zelo veliko pričevanj ljudi v Sloveniji in po svetu, ki so doživeli ozdravljenje, potem ko so se obrnili z molitvijo na škofa Slomška. Vendar nobeden od teh primerov ni bil dovolj dokumentiran. V letu 1996 pa se je zgodil v Celju primer čudežne ozdravitve opata in prelata celjske župnije Friderika Kolška. Ta je imel vrsto bolezni, ki so se zakomplicirale do take stopnje, da so zdravniki v celjski bolnišnici izjavili, da zanj ni več pomoči. Ker je bil opat v Celju zelo priljubljen, so verniki začeli zanj moliti in se obračati na škofa Slomška za čudežno ozdravitev. In ta se je ob koncu devetdnevnice proti vsem pričakovanjem res zgodila.

Msgr. Jezernik je vso dokumentacijo o poteku bolezni in ozdravitvi moral pripraviti in prevesti v italijanščino. Najprej me je kontaktiral s prošnjo, da bi prevedel nekaj strani iz slovenščine v italijanščino, nato so prišle na vrsto še dodatne strani in tako sem prevedel dober del te dokumentacije.

Sledilo je nato naslednje dejanje te zgodbe. Proces beatifikacije predvideva, da se čudežni primer najprej obravnava na lokalni ravni v posebni zdravniški komisiji in nato na višji ravni v Rimu v komisiji petih zdravnikov specialistov (Consulta medica). Pa me je spet poklical msgr. Jezernik in mi predlagal, da bi bil član komisije treh zdravnikov, ki bi pregledali primer in o njem odločali. Ker sem primer poznal in ker me je zadeva zanimala, sem to rad sprejel. Zbrali smo se v Mariboru v škofijski palači in obravnavali razne aspekte te čudežne ozdravitve. Poleg mene sta bila prisotna še dr. M. Klevišar in zdravnik internist celjske bolnišnice, ki je zdravil opata Kolška in čigar priimek sem pozabil. Ta je zagovarjal stališče, da je res šlo za izredno in neverjetno ozdravitev, kljub popolnoma negativni zdravniški prognozi, vendar je kot agnostik trdil, da je šlo za pozitiven splet okoliščin s srečnim razpletom. Midva z dr. Klevišarjevo pa sva zagovarjala možnost, da je šlo za čudežno ozdravitev. To mnenje lokalne komisije je šlo potem z vso ostalo dokumentacijo v Rim in je prispevalo k temu, da je prišlo do priznanja beatifikacije.