Še naprej bo živel v nas

Dan po Veliki noči, v začetku “svetlega tedna”, ko se kristjani s prenovljeno vero v vstalega Kristusa začenjamo vračati v vsakdanje življenje, se je papež Frančišek vrnil v Gospodov objem. Še dan prej smo ga videli, kako je podelil blagoslov “mestu in svetu”, kako je na Trgu sv. Petra še zadnjič pozdravil svoje ljudstvo in božal otroke. Do zadnjega trenutka je želel ostati na svojem mestu, to je tudi storil.

Cerkev ima sicer tisočletno zgodovino, ki pa je v petih minutah prvega nagovora komaj izvoljenega kardinala Bergoglia 13. marca 2013 zvečer doživela bliskovit pospešek. Njegov “Bratje in sestre, dober večer!” je takoj opozoril ves svet, da se dogaja nekaj novega. In to ne le zato, ker je bil pravkar izvoljen prvi neevropski papež po 1200 letih, prvi iz Južne Amerike, prvi jezuit, prvi papež, ki si je drznil prevzeti ime asiškega ubožca. Na osrednjo ložo bazilike sv. Petra je stopil brez simbolov moči svojih predhodnikov, namesto dragocenega križa je nosil preprost križ, vernike je prosil, naj molijo zanj, nato se je priklonil množici, da je zanj izprosila Božji blagoslov. Že v prvih mesecih je v ljudeh začel vzbujati ganjenost, navdušenje in ljubezen, pri mnogih pa hkrati zmedo, zavračanje in sovražnost. Kmalu je bilo jasno, da bo poseben, izjemen papež. In njegov tihi, a obenem veličastni odhod s prizorišča v svetem letu, letu upanja, na velikonočni ponedeljek, kmalu potem, ko je še uspel obhajati Veliko noč, vse to samo še potrjuje.

Papež, ki je prišel s “konca sveta”, nas je v dvanajstih letih na Petrovem stolu kar navadil na presenečenja. Ljudem se je približal, ko se je odrekel razkošju. A kar je bilo všeč ljudstvu, je pogosto motilo kurijo. Tako kot sv. Frančišek je tudi argentinski papež znal biti strog in trd, še zlasti ko je opozarjal, da smo za tragedije revnih in migrantov krivi vsi, ki se ne menimo za na rob potisnjene in sebično zavračamo njihovo sprejemanje. Njegova dosledna obramba šibkih in izključenih ter hkrati kritika Zahoda je sprožila tudi ostre kritike. V duhu drugega vatikanskega koncila je sicer nadaljeval delo svojih predhodnikov, in vendar ni bil ne prefinjen teolog (kot Benedikt XVI.) niti moder pastir (kot Janez Pavel II.) niti pronicljiv izobraženec (kot Pavel VI.). Bil pa je prerok, v njem je prebival ogenj, ki je spodkopaval temelje mlačnih in farizejskih kristjanov. Bergoglio ni spreminjal nauka, ampak je reformiral jezik in slog papeževanja. Njegov nauk ni temeljil le na besedah, temveč tudi in predvsem na dejanjih. Njegov pontifikat je zaznamovala “revolucija nežnosti” do revnih in zadnjih, do priseljencev in brezdomcev, družin in mladih, do neverujočih ter “bratov” kristjanov in pripadnikov drugih verstev. Znal je biti kamen spotike, živ dokaz tega, da evangelij, če ga jemljemo resno, še vedno izziva, vznemirja, pohujšuje. Sam je bil “živa stran” evangelija, ko je svetu razkrival obraz usmiljenega Boga, ki vedno odpušča, in Cerkve kot “poljske bolnišnice” za vse. Vedno je bil pozoren na izzive današnjega časa in človeka. Tesni stik z ljudstvom je zanj predstavljal vir moči za nov zagon “Cerkve v izhodu”, Cerkve, ki hodi proti geografskim in bivanjskim periferijam: ker se življenje lahko resnično ceni le skozi “očala” obrobja, ki je zaradi “globalizacije brezbrižnosti” prepogosto preizkušeno in pozabljeno. Duhovnike je rotil, naj imajo “vonj po ovcah”, mlade je spodbujal, naj v življenju tvegajo in se trudijo za dosego velikih ciljev, kristjane je pozival, naj se dvignejo z udobnih kavčev življenja, naj ne nasedajo “ideološkim kolonizacijam”, naj se borijo proti “kulturi odmetavanja”.

Še naprej bo živel v nas kot svetilnik Božjega usmiljenja in upanja, glas srca v času brezbrižnosti, prijatelj ubogih in neutruden graditelj miru. Njegove besede nas bodo – kot učenca na poti v Emavs – še naprej opogumljale, njegova dejanja navdihovala, njegova skromnost učila prave veličine.