Še ena razstava del redovnice-umetnice
Še do konca tega tedna je v pritličnih prostorih zavoda goriških notredamk na ogled retrospektivna razstava likovnih del s. Adelgundis, ki so jo odprli 15. septembra. Prva razstava, ki so jo posvetili opusu redovnice in umetnice slovenskega rodu ob prvi obletnici njene smrti, je v galeriji Mario Di Iorio v državni knjižnici ob koncu avgusta letos vzbudila precejšnje zanimanje in pozornost zlasti v slovenskih medijih, je prejšnji teden dejal urednik Roberto Mariano; tudi zato so manjši, a bogato opremljeni katalog, ki je izšel ob koncu prejšnjega meseca, ponatisnili in mu dodali štiri strani v slovenščini.
V nekaj sobah v pritličju stavbe v Ulici sv. Klare je med 9. in 18. uro na ogled veliko del redovnice, ki se je z imenom Mihaela Černic rodila v Mirnu septembra 1913 in je komaj 14 let stara stopila v samostan. Razstavljena so dela v tehniki olja na platno, tempera, akvarel, pa tudi številne risbe (nekaj odličnih portretov!), skice, arhitekturne risbe, ilustracije itd., sad dela v zadnjih več kot 70 letih. Odprtje je tudi tokrat povezoval Mariano, ki se je zahvalil pokroviteljem, sponzorjem in državni knjižnici, pa tudi predstojnici notredamk s. Lucii, s. Almi, ki je veliko naredila, da je do dveh razstav sploh prišlo, in drugim sodelavcem. S. Alma je povedala, da se je zlasti prve razstave udeležilo veliko ljudi, tudi nekdanjih gojencev pokojne umetnice, ki je med drugim poučevala likovno umetnost pri notredamkah in uršulinkah. Mariano je tudi “iskreno pozdravil” vse slovenske goste in sponzorje, med drugim upravo občine Miren, redovničine rojstne vasi. Ravnatelj državne knjižnice Marco Menato je poudaril, da ga je umetnica, pri kateri je študiral tudi sam, resnično presenetila. Študirala je v Benetkah in Rimu, kjer je umetnost v 20. stoletju cvetela. “In vendar je ostala zavezana svoji umetniški poti, podobno kot svojim zaobljubam”. Kot slikarka in redovnica je ostala zvesta sebi vse do smrti. Andrea Bullitta, odbornik za kulturo in šolstvo v občini Moš, ki je nekdaj obiskoval šolo pri notredamkah in je danes po poklicu učitelj, je povedal, da je primerno ovrednotiti take premalo poznane zaklade v tako dragocenih “skrinjicah”, kakršen je samostan redovnic, ki so kot vzgojiteljice zaznamovale tudi goriško zgodovino.
“Ponosem sem, da sem bil gojenec s. Adelgundis”, je povedal Andrej Kosič, ko so mu nato organizatorji dali besedo. Še vedno ohranja lepe spomine na prvo polovico 50. let prejšnjega stoletja, ko je hodil k redovnici se učit slikati. Umetnostni kritik Umberto Miniussi je povedal nekaj besed o karizmi in poslanstvu notredamk, nato pa je tudi on poudaril, da je s. Adelgundis ostala zvesta klasični figurativni umetnosti. Ni bila vedno zaprta v samostanu, in vendar je abstraktna umetnost oz. avantgardni likovni tokovi niso nikdar zamikali. Vsem, ki so pripomogli k postavitvi dveh razstav, se je na koncu srčno zahvalila tudi goriška predstojnica s. Lucia.
DD
