Samotni križ

Piše: Ambrož Kodelja

Razmišljanje

Veliko let hodim po gorski stezi, ki me vedno pomirja. Pred leti sem zapazil ob malem skalnem grebenu nov križ s Križanim. Zaustavil sem se, se zamislil, zakaj je to znamenje tu, pomolil in nadaljeval pot. Ko sem lani zopet hodil po tej poti, sem zapazil, da je nekdo na drugi strani ceste, nasproti križa, postavil lepo klopco. Začel sem razmišljati: “Zakaj tu? Zakaj prav nasproti križa?” Odgovor je zelo preprost: ko se zaustaviš, se lahko odpočiješ, zazreš v Križanega, mogoče celo pomoliš in greš dalje. – “Zaustavil si se in zazrl v obličje Križanega!” Ob zadnjem obisku tega kraja sem se po zaslugi prav te klopce zaustavil dalj časa. Podzavestno mi je prišel v spomin članek, ki sem ga prebral prejšnji večer. Govoril je o samomoru mladega duhovnika na eni od zelo zapuščenih župnij v Bosni. Zadnja leta se je od tam izselilo skoraj vse mlajše prebivalstvo. Odšli so s trebuhom za kruhom, kot se temu reče. Pred dvajsetimi leti je imela župnija nekaj nad tisoč duš, danes jih ima nekaj manj kot sto. So maše, ko je duhovnik sam v cerkvi, in so nedeljske maše, ko jih pride deset in je duhovnik zelo vesel … V tem umirajočem svetu je verjetno mladi duhovnik videl, da ni nobene perspektive. Gotovo je bil tudi osamljen … Iz Nemčije je na duhovnikov pogreb prišel mladi mož in imel govor. Njegove besede so bile polne upanja in vedrine, opozorile so pogrebce, da je vsak od nas enkraten, in ker je enkraten, tudi ranljiv. Velika ranljivost v našem življenju je osamljenost. Od nekod se človeku prikrade misel, da na tem ljubem svetu ni več uporaben in zato si ustvari predstavo, da je odveč. Ko sem se zazrl v križ, ki je bil na drugi strani ceste, me je spreletela misel, kam dejansko danes sodi križ. Gotovo je njegovo mesto na javnem prostoru, vendar ne kot veličasten spomenik zmage neke ideologije, ampak predvsem kot spomin, na vse tiste žrtve, ki so vsako zmago oblasti drago plačale! Vsak pogled na križ odkriva Kristusove rane, ki nas opozorijo na vse tiste rane, ki smo jih mi zadali drugim. Nekateri, celo verni, ne želijo imeti v stanovanju križa. Če ga imajo, ga imajo brez Kristusa. Kar poglejte malo okrog sebe in jih boste odkrili. Zakaj? Kristus nam s svojimi ranami odpira oči in nas odpelje iz naših poti, po katerih tako radi hodimo z zaprtimi očmi. Križani je bil in ostane za marsikoga izpraševanje vesti: Kakšni smo? Kaj sploh hočemo? Kako živimo in kakšen je naš odnos do sočloveka? … Kristjani bi morali svoj osebni egoizem pribiti na križ. Kristusove rane nas opomnijo na našo sebičnost, da se s pomočjo molitve in z ljubeznijo približamo pomoči potrebnim.

Križani je povsod tam, kjer so ljudje v stiski, je pa tudi tam, kjer so nam odprta vrata k Očetu. Kje pa Jezusa ni? Ali obstaja tudi to vprašanje? Seveda obstaja! Jezusa ni tam, kjer so ljudje, ki imajo sami sebe za pravične in samovšečne, ki izločajo druge in imajo zanje skrbno zaklenjena vrata. Ta vrata skrbno stražijo in niti sami skoznje ne vstopajo, zato tudi drugim branijo vstopiti. “Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni!” Sprejmimo Jezusa v vsej njegovi polnosti, v vsem, v čemer se nam razodeva in razdaja.

Preberi tudi

S plemenito srčnostjo iskati lepo in dobro

Kristjani in družba

Vstati in stati

Kristjani in družba

Vstati in stati

31.03.2024
Postno romanje na Sveto Goro

Kristjani in družba

Bog poišče tiste, ki ga iščejo

Kristjani in družba

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme