S skupnimi močmi za kulturo, proslavi v Štandrežu in Mirnu ter govor Ilarie Bergnach

S skupnimi močmi se marsikaj lahko doseže. Že več let ob Prešernovem dnevu sodelujeta Prosvetno društvo Štandrež in Kulturno društvo Stanko Vuk Miren Orehovlje. Letos sta bili proslavi pod naslom Pusti péti mojga slavca, kakor sem mu grlo stvaril v Mirnu v avli osnovne šole 7. februarja 2025 in v Štandrežu v župnijski dvorani Anton Gregorčič 12. februarja. Prireditvi sta se začeli s slovensko himno, ki jo je v Mirnu izvedla Vokalna moška skupina Chorus 97 z zborovodkinjo Ano Zalar. Slavnostni govornik je bil prof. Matej Šekli, ki je izpostavil takratne razmere v Ljubljani in drugod, ko je prevladovala nemščina. Takrat se je France Prešeren uprl temu mišljenju in zaoral močno brazdo slovenske besede, ki se je z njegovo pesmijo osvobodila tujega jezika.

Pri programu so sodelovali pevci, solopevci, recitatorji, klavirski mojstri in priznana violinista. Besedilo je pripravila Elvira Brumat Medvešček, brala in povezovala pa je Sonja Cijan. Iz besedila smo izvedeli marsikaj o življenju in delu Franceta Prešerna. Za grafiko je poskrbela Ksenija Cotič, za tehniko pa Mitja Klančič, Marko Brajnik in Pietro Grauner.

Zbor je poleg himne dovršeno zapel še Pod oknom, O, Vrba, Vrabčevo Zdravljico in Planinca. Sopranistka Marjetka Brezavšček je ob klavirski spremljavi Karin Luin odlično zapela Nezakonsko mater in Strunam. Recitacije pa so občuteno podali Mojca Dolinšek (Orglarček), Christian Benedetti (Dekletam), Andreja Silič Brecelj (Hčere svet), Matej Klanjšček in Mojca Dolinšek (Dohtar, ti jezični dohtar) ter Ameli Vukoje in Matia Šturm (Od železne ceste).

Mlada in perspektivna Anja Klanjšček Bastiani je na klavir zaigrala Ruminski narodni ples. Že uveljavljena Jakob in Makrina Quizi sta na violini zaigrala Sonato za dve violini. V Mirnu je prireditvi prisostvoval tudi domači župan Mavricij Humar s soprogo. Posameznim točkam so udeleženci burno zaploskali, saj je bila celotna prireditev res kakovostna in pomenljiva.

V Štandrežu je bila slavnostna govornica Ilaria Bergnach. Zaradi pomembnosti njenega nastopa v celoti objavljamo njen govor.

Govor Ilarie Bergnach na prireditvi ob dnevu slovenske kulture v Štandrežu

Spoštovana publika,

dovolite mi, da danes spregovorim o zvesti prijateljici, ki me spremlja že od mladih nog. Bila je ob meni, ko sem prvič negotovo stopila na oder zaključne prireditve v vrtcu, ko sem s tresočim glasom zapela prve pesmice v otroškem pevskem zborčku. In je ostala z menoj vse do danes, ko z užitkom in predanostjo stopam na oder, vsakič znova prevzeta od sveže energije, ki jo prinese vsak nastop.

Tej prijateljici, ki vam jo bom danes predstavila, je ime Kultura.

Kultura me je sicer spoznala, še preden sem se sploh zavedala, da bova postali nerazdružljivi prijateljici. Takrat, ko mi je nona zapela kakšno ljudsko pesem, ko mi je mama pred spanjem povedala kakšno zgodbo. Ko so moji prstki risali prve nerodne risbe.

Kultura ni prišla k meni kot nekaj tujega, nekaj oddaljenega. Vedno je bila tu – tiha, a močna, vtkana v vse, kar sem doživljala.

Z odraščanjem sem spoznala, da je Kultura več kot navadna prijateljica. Je starodavna in večna. Rodila se je v trenutku, ko je človek prvič zapel pesem, ko je s kamnom narisal podobo na steno, ko je pripovedoval zgodbo ob ognju. Od takrat je ves čas ob nas – rasla je, se spreminjala, prehajala iz roda v rod, oblikovala jezike, gradila mesta, navdihnila revolucije.

Kultura je tista prijateljica, ki me vedno razume. Če sem žalostna, mi ponudi pesem, da me potolaži. Če sem srečna, mi da melodijo, da lahko zaplešem.

Je učiteljica, ki me uči modrosti prednikov. Spodbuja me, da razmišljam, da se učim, da širim svoja obzorja, da se ji vsakič znova predam in dam vse od sebe. V knjigah mi šepeta skrivnosti sveta, v gledališču mi pokaže čustva, ki jih sama morda ne znam izraziti, v sliki ali kipu ovekoveči lepoto trenutka, ki bi sicer zbledel v pozabo, in v pesmi ujame dušo naroda.

Kultura ni vedno nežna prijateljica. Je borka. Bila je preganjana, zatirana, cenzurirana, a vendar nikoli uničena. Ko so jo želeli utišati, je spregovorila še glasneje.

Seveda kultura ni le moja prijateljica. Je prijateljica nas vseh. Spremlja nas v vsakdanjem življenju. Ko zapojemo ob praznovanju, ko dvignemo kozarec v zdravico. Ko se nasmehnemo ob verzih najljubše pesmi ali ko se zamislimo ob knjigi, ki nam je spremenila pogled na svet. Kultura je veliko več kot le umetniška stvaritev – vedno prisotna – v vsakdanjih navadah, v tem, kako praznujemo, kako izražamo čustva, kako vzgajamo otroke. Je v jeziku, ki ga govorimo, v zgodbah, ki jih pripovedujemo, v pesmih, ki jih prepevamo. Je v arhitekturi naših mest, v okusih naše kulinarike in celo v športu, s katerim izražamo svojo pripadnost.

Klub temu pa jo včasih prepogosto jemljemo za samoumevno. Kot prijateljico, ki je vedno tu, pa jo v naglici življenja pozabimo poklicati in ji prisluhniti. Stoji na ulicah na pol praznih gledališč, čaka v knjigah, ki jih nihče več ne odpira, bleda na stenah muzejev, ki jih vse manj ljudi obišče.

Že res, da danes živimo v svetu hitrih sprememb, kjer digitalizacija, globalizacija, gospodarski in politični interesi pogosto potiskajo kulturo v ozadje. Mladi vedno manj berejo, tradicionalne obrti izginjajo, umetniki se spopadajo z negotovostjo, kulturne ustanove se borijo za preživetje. Kultura je preprosto prepuščena tržnim silam, ki vrednotijo le tisto, kar prinaša dobiček. Toda kultura ne sme biti zgolj stvar ekonomije. Kultura ni luksuz, temveč bistvena vrednota. Je duša naroda, to, kar določa našo identiteto in nas povezuje v skupnost. Če zanemarimo kulturo, tvegamo, da postanemo družba brez vrednot, brez domišljije in brez zgodovine.

Pa čeprav se včasih zgodi, da nanjo pozabimo, kultura ni zamerljiva prijateljica. Vedno potrpežljivo čaka, da jo ponovno odkrijemo, da se vedno vrnemo k njej in ji omogočimo, da nas navdahne. Vedno nas je pripravljena sprejeti nazaj. Ko jo potrebujemo. Je skratka stalnica, ki nas osveži, nas predrami in vodi skozi življenje, s svojo močjo in globino, ki nikoli ne mine.

Spoštovani, kultura je naša odgovornost in naša priložnost. Nas povezuje z našimi koreninami, našo preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Je tisto, kar nas povezuje in bogati. Naj nas torej vedno vodi ljubezen do umetnosti, spoštovanje do tradicije in želja po ustvarjanju nečesa novega.

Naj ne bo kultura le beseda, gledališka predstava ali dobro zapeta pesem, temveč naj bo kultura – pravi način življenja.