S filmom “sounds.” osvojili nagrado za najboljši italijanski kratki film
Dijaki klasičnega liceja Primož Trubar Danijel Bukovec, Jan Devetak in Alexander Faganel so s svojim šestminutnim filmom “sounds.” v Rimu prejeli nagrado “Best Italian Talent 2017- Scenecs Italian Golden Stone”. Med žiranti četrtega tekmovanja za kratke filme “Quindici19”, namenjenega mladim od 15. do 19. leta, je bil tudi Oscarjev nagrajenec Martin Strange-Hansen. Dijakom zadnjega letnika liceja smo postavili nekaj vprašanj.
Kako ste si zamislili film in kako je prišlo do njegove uresničitve?
Alexander: Nekega dne smo se z Danijelom in Janom sprehajali po plaži in skupaj razmišljali o filmu, ki smo ga morali ustvariti na filmskem taboru, ki ga organizira ustanova Silvana Furlana s Kinoateljejem. Medtem ko smo hodili, nam je prišla ideja, da bi lahko prikazali svet zvokov, v katerem živijo trije mimiki. Zamislili smo si, da bi 'interagirali' s predmeti, ki jih ne bi pokazali; slišali bi se le zvoki teh predmetov. Ko smo si to zamislili, smo idejo nadgradili in dodali še zgodbo: trije junaki se na koncu vključijo v družbo, prej so namreč živeli v svojem svetu.
Jan: Hoteli smo eksperimentirati s kinematografskim jezikom: naredili smo film, kjer igra avdio glavno vlogo, ne pa stranske, kot se dogaja pri večini filmov. Najprej smo se odločili za črno-belo barvo, potem pa smo določili naslov “sounds.”, prav zato, ker je to film zvokov.
Danijel: Pri tem filmu smo vsi bili režiserji; vsakemu izmed nas namreč bolj ustreza določeno področje filmskega ustvarjanja. Jan se je na primer ukvarjal predvsem z montažo, Alexander s fotografijo, jaz sem pazil na luč, kamere in na ustvarjanje kadrov, medtem ko smo si zgodbo zamislili vsi skupaj. Tako je nastal končni produkt našega truda, film “sounds.”.
Kako ste se počutili ob prejetju prestižne nagrade?
Aleksander: Zelo sem vesel, občutek je nepopisen. Ko so namreč zaklicali ime našega filma, nisem mogel verjeti svojim ušesom. Nisem pričakoval nagrade, čeprav sem zelo verjel v naš film in v projekt, s katerim smo se ukvarjali lansko leto za uresničitev naše ideje.
Jan: Bil sem presenečen, kajti že dejstvo, da smo bili izbrani med 600 filmčki, je bilo nekaj neverjetnega za nas, sicer pa smo s tem filmom prejeli že štiri nagrade, dve v Sloveniji in dve v Italiji. Čeprav se je prestižnost nagrad v minulem letu stopnjevala, se nam je zdelo, da je ta nagrada že malce prevelika za nas. Šli smo v Rim z upanjem, da bi lahko kaj zmagali, saj so na tem tekmovanju dodelili sedem nagrad. Vedeli smo, da je “sounds.” dober filmček, z dodelano vsebino, nismo si pa predstavljali, da bi lahko osvojili mednarodno nagrado, ki jo podeljuje nizozemski festival, prvič na festivalu Quindici19. Lepo je videti, da so bili poplačani ustvarjalnost, vloženo delo in trud; s to nagrado smo sklenili naše leto s filmom “sounds. ”.
Danijel: Na to vprašanje nimam odgovora, še zdaj ne vem, kako naj se počutim. Ko so nas poklicali, naj stopimo na oder, se je zdelo vse zelo normalno: za nami je namreč sedel Oscarjev nagrajenec Strange- Hansen, kot da bi bil navaden povabljenec. Presenečen sem bil, ko so nam povedali, da smo zmagali z najboljšim italijanskim filmom, ne samo zaradi tega, ker so bila dela drugih udeležencev zelo kakovostna, ampak tudi, ker sem opazil, da je bilo v dvorani veliko pomembnih osebnosti iz sveta filma, ki so se vedli kakor navadni gledalci.
Imate že kakšne načrte za prihodnost?
Aleksander: Imamo že nekaj lastnih projektov še v delu in že izdelanih, imamo pa tudi v načrtu, da se zmenimo za kak drug film.
Jan: Seveda imamo razne projekte, med letom nisem miroval, vsak je ustvarjal samostojno, kot je že povedal Alexander, in se ukvarjal s svojimi posnetki. Danijel se ne ukvarja prav dosti s filmi, Alexander pa ja. Imava drugačen stil in vizije glede nekaterih stvari, naši poti pa se med ustvarjanjem večkrat srečujeta. Sam bi rad nadaljeval po tej poti, saj je to, kar hočem delati v prihodnosti; upam, da mi bo šlo dobro, kakor mi je šlo do zdaj, ne vem pa, kam me bo ta pot pripeljala.
Danijel: Zelo sem vesel s svojo dosedanjo filmsko izkušnjo in glede na to, da današnja družba zahteva od nas mladih, da razvijemo čim večje kompetence na več področjih in da se v teh izkažemo, upam, da mi bo ta izkušnja pomagala v prihodnosti. Zelo rad se bom še naprej ukvarjal s filmom, še bolj pa s fotografijo, s katero se skušam izražati in skušam sporočiti to, kar mislim o svetu okoli sebe.
Luka Paljk
Velik uspeh treh dijakov goriškega klasičnega liceja Primož Trubar