Alison Kogoj: “Ruanda ali dežela, ki me je prevzela”
Ruanda ali dežela tisočerih gričev. Ruanda ali dežela večne pomladi. Ruanda ali dežela, ob kateri se ti zjoče srce, a vseeno v njej najdeš nešteto stvari, ki ti znajo narisati nasmeh na obraz. Ko se v njej oziram okoli sebe, ne morem, da ne bi videla čudovitih del Božje roke. Vsi ti zeleni griči, polni dreves banan, ter dolgi nasadi čaja. Vse to z mešanico rdeče-rjave prsti. Pogled se mi ustavi na črnih, premikajočih se pikah. Na ljudeh, ki obdelujejo zemljo. Tej sliki doda poseben čar še svetloba zahajajočega sonca, ki na nebu pušča živo oranžne sledi. Naenkrat se mi zazdi, da je moje oko tako sliko že videlo. Kje? V kakšnem filmu. “Pa vendar je vse resnično”, si mislim. O Afrika, dežela s tako drugačnim, privlačnim vonjem. Močno si mi dišala že dve leti, preden sem stopila na tvojo zemljo. Ko sem leta 2009, teden dni pred odhodom v misijon v Paragvaj, med telefonskim pogovorom s prijateljico, s prstom brskala po malem globusu, se je ta ustavil na čisto majčkenem koščku, na sredini tvoje celine. Na tako majčkeno narisanem koščku, da sem ime te države komaj prebrala. Tako mala in neopazna, če le ne pogledaš dobro. Med pogovorom, kaj vse bom spakirala v potovalko, rečem: “Naslednjič grem v Ruando”! Ruanda, ko sedaj stojim v tvojem osrčju, se mi zdi, da si me že posrkala vase. Zakaj? S čim sem se ti tako pustila očarati?
Nekako takšne misli so mi rojile po glavi, ko sem neki večer stala pred sirotišnico, odmaknjena od vrveža otročičev, in opazovala zeleni breg na drugi strani. Pod bregom na moji strani je tekel majhen potoček, nad njim pa se je vila ozka pot. Ozka, a ravno prav široka, da so po njej lahko tekli otroci, nekaj koz, ki so se tam prosto pasle in dve ženi s tovorom vej na glavi. Preselila sem se 17 let nazaj. V leto 1994. Ta letnica je v mojem življenju pomembna le zato, ker sem, takrat pri svojih štirih letih, dobila drugo sestrico. In to je vse, česar se iz tistega leta sploh spominjam. Ruandi pa ta letnica prinaša grozovite spomine, neprijetno bolečino. Hutu so bili prvotni prebivalci Ruande. Kmalu pa so nad njimi prevzeli oblast priseljeni Tutsiji. V začetku 20. stoletja je ta mala država prišla v roke Belgijcev. Ti so prav Tutsijem dodeljevali več pravic, dobili so boljša delovna mesta, v očeh Evropejcev so bili naprednejši in pametnejši od Hutujev. Med seboj jih niso ločili le po obraznih potezah, odtenku kože, telesni kapaciteti in premoženju, ampak tudi po osebnih izkaznicah. Vsak je imel namreč osebni dokument z žigom “HUTU” oz. “TUTSI”. Ruanda se je osamosvojila, Belgijci so odšli. V državi pa je ostajal razkol. Ostajala je nepravičnost. Vrelo je sovraštvo.
Zadnja kaplja čez rob in povod za hudo morijo je bila sestrelitev letala s takratnima ruandskim in burundijskim predsednikom, Habyarimanom in Cyprienom Ntaryamiro, aprila 1994 v glavnem mestu Kigali. Hutujski skrajneži so dejanje pripisali Tutsijem in v samo nekaj urah je izbruhnila državljanska vojna, ki jo je spodbujal celo nacionalni radio. Hutujske milice, vojska in ostanki Habyarimanove garde so začeli program nad celotnim plemenom Tutsi, ki naj bi takrat predstavljal kakih deset odstotkov prebivalstva v Ruandi. Po mnenju mnogih opazovalcev naj bi za sestrelitvijo predsednikovega letala sicer stali hutujski skrajneži, ki so že prej tiho načrtovali genocid in dokončno iztrebljenje Tutsijev.
V nasilju, ki so ga izvajale hutujske milice, je bilo vsak dan na grozovit način pobitih več tisoč Tutsijev, tako moških kot žensk in otrok, tarča skrajnežev pa so bili tudi zmerni Hutuji, ki niso želeli sodelovati pri pokolih. Naloga Hutujev je bilo samo še pobijanje. Z mačetami so se spravili nad lastne sosede, prijatelje, sodelavce. Veljal je čredni nagon: “Kar delajo vsi, bom tudi jaz”! Lokalni radii so 24 ur na dan spodbujali vojno, nagovarjali Hutuje, da je potrebno pomoriti vse “ščurke”! Javno je bil bran seznam, na katerem so bila jasno napisana imena in priimki vseh Tutsijev. Sproti so prebrali imena tistih, ki so jih krvoločno umorili. Vsak dan so bili imenovani tisti, ki so jih še iskali in lovili z mačetami. Tuts je lahko prav prek radia slišal, kdaj, kje in celo kako so mu umorili očeta, mamo, brata, sestro … Sekanje glav, mučenje, streljanje, zakopavanje živih ljudi, vse to je bilo na spisku vsak dan. Od jutra do večera. Tudi ponoči ni bil nihče varen. Vojaki so posiljevali ženske in hkrati silili njihove otroke, da so to gledali. Na koncu so jih vse umorili. Nekaterim je uspelo zbežati čez mejo, v Burundi. A meje države so kmalu zastražili in izhoda ni imel nihče. Ruanda je bila polna trupel in prežeta s krvjo. Mednarodna skupnost je vseh sto dni sedela križem rok. Kljub opozorilom o grozodejstvih razen nekaj brezpredmetnih sestankov varnostnega sveta ni ukrenila nič, da bi prekinila morijo. Samo v treh mesecih je bilo pobitih milijon Tutsijev.
A ves ta skopi opis dogodka se še vedno ne more primerjati z realnostjo pred nekaj leti. Ničesar nima opraviti z ljudmi, ki nosijo v sebi rane. Nekatere boli kruta in nedolžna izguba staršev. Spet druge teži greh. Greh, ker so morili sobrate. Ker so podlegli sovraštvu. Ker so si dovolili zakrkniti vest in izgubiti humanost. Ker so se dovolili obdržati v krempljih hudiča. Ko so se na ruandskih ulicah moje oči srečevale z njihovimi, sem se pogosto vprašala: “Kdo je ta? Nekdo, ki je takrat bežal, ali eden izmed tistih, ki je moril”? Dobro, da so moja tiha vprašanja ostajala brez odgovorov, saj kdo sem vendar jaz, da bi sodila.
Danes je v Ruandi kar nekaj muzejev in spomenikov, ki so nastali po vojni. Muzeji, ki jih imenujejo “memorial”, zelo natančno prikazujejo takratno dogajanje. Nehote potočiš solzo in si zaželiš čim prej proč od sten, prepolnih žalostnih slik. Memorial je bil drugi najboljši vir informacij o genocidu. Dobri ljudje, pri katerih smo v Ruandi živeli, niso hoteli govoriti o tem. Njihove pripovedi so bile kaj hitro končane. V njihovih očeh pa je bilo opaziti nabiranje solz. Ozračje je postalo neprijetno. Nismo jih hoteli spraševati o stvareh, ki odpirajo rane in prikličejo grenke spomine.
Zakaj bi me Ruanda posrkala vase, kot sem omenila že na začetku, ko pa že cel članek pišem o pretekli državljanski vojni? Ne, ni to tisto, kar me je prevzelo. Prevzela me je pokrajina. Njena tla so tako skrbno obdelana. Na roke, s trudom in z ljubeznijo ter upanjem, da bo to delo prineslo kruh. Prevzela so me jutra, ki so tako sveža, da v njih vonjaš skrivnostno čist zrak. Jutranja, ravno prav prijetna sveža sapica pa te nežno zaobjame ter naznani, da je dan komaj na začetku. Prevzeli so me ljudje z vso svojo preprostostjo in odprtostjo. Njihova glasba, petje, ples, ritem. Afričani imajo to v krvi. Rodijo se z občutkom za ritem in ples. Rojeni so za to, da neznansko uživajo takrat, ko plešejo in pojejo. V oboje pa dajo celega sebe! Ne v Evropi in ne v Ameriki v tem nimajo konkurence, to je dejstvo! Prevzela sta me njihova glasba, način slavljenja. Vse oživi! Pri srcu mi je postal njihov način življenja- življenje, ki je danes najdlje pomembno samo še do jutri. In ta danes naj bo čim bolj izpolnjen. Najbolj pa so me prevzele ruandske sirote. Njihove velike bleščeče črne oči. Njihov iskreni nasmeh. Njihova čudovita otroškost, ki je polna skromnosti, živahnosti, volje do življenja. Vsi ti drobižki, od nekaj mesečnih dojenčkov, do zrelih mladostnikov, so pristali med stenami sirotišnice, ker so jih starši zavrgli. Ker jih niso hoteli obdržati v svojem življenju – Bog ve za njihove razloge. Ker jim je revščina narekovala, da ne morejo poskrbeti še za ena lačna usta. Ker so bili starši (prezgodaj) poklicani s tega sveta. Tako se ta mala čudovita bitja znajdejo na ulici, pred vrati cerkve. Najbolj žalostne zgodbe pa pripovedujejo o najdenih otrocih na smetiščih, v wc školjkah, na pokopališču. Volja Boga je takšna, da preživijo in jih pot preko ljudi, ki jih najdejo, pripelje do sester malega Jezusa, ki zanje skrbijo kot za svoje otroke. Nobena ni popolno nadomestilo starševske ljubezni. Je pa vsekakor močna in iskrena. Otroci že pri dveh letih kmalu spoznajo, da imajo drug drugega. Vsi so si med seboj bratci in sestrice. Vsakič, kadar sem v naročju po steklenički hranila malo dete, so velike temne oči gledale naravnost v moje. Tako mirne so bile. Niso se premaknile. Samo sledile so mojim, ko je bilo to potrebno. Nikoli nisem mogla ugibati, kaj so sporočale. Gotovo pa je to nekaj velikega, edinstvenega, zahvale vrednega. Življenje v sirotišnici je spanje na tleh in upanje, da bo ta dan dovolj hrane za vse. Je vsakodnevno pranje cunj na roke in upanje, da v pol leta zapade dovolj dežja, da napolni vse zbiralnike za vodo. Življenje v sirotišnici je hoditi po svetu bos, le z nekaj kosi oblačil, ki so morda strgana ali umazana. Je čakanje na novega člana, najdenega na ulici. Življenje v sirotišnici je sprejemanje bratcev in sestric, ki bolehajo za aidsom. Je preprosta vsakodnevna igra, brez mehkužnosti in razvajenosti. Življenje v sirotišnici je biti potrpežljiv. Je jok. Življenje v sirotišnici je vreščanje, glasen smeh, petje in ples. Življenje v sirotišnici je življenje v neki veliki skupnosti, katere vodilo je vera v Jezusa Kristusa. In to jim prinaša tisto največje upanje, ki nikdar ne zataji!
Oh, Ruanda ali dežela tisočerih gričev. Ruanda ali dežela večne pomladi. Ko se v njej oziram okoli sebe, ne morem, da ne bi videla čudovitih del Božje roke. Vsi ti zeleni griči …
Alison Kogoj
Iz priloge Bodi človek z dne 28. junija 2012
Pričevanje prostovoljke v mali afriški deželi
